7. – 9. marec 2016 – Marca se na izobraževanju v Izoli zberejo društveni in regijski koordinatorji programa Starejši za boljšo kakovost življenja doma (Starejši za starejše), ki ga Zveza društev upokojencev Slovenije uspešno uresničuje že dvanajsto leto. Koordinatorji programa potem svoje novo znanje prenesejo tudi prostovoljcem na terenu, saj brez znanja ni uspešnega prostovoljstva.

O pomenu projekta zgovorno govorijo številke, ki so jih predstavili strokovna vodja projekta pri ZDUS Rožca Šonc in regijski koordinatorji. Tako je v Sloveniji 3.400 prostovoljcev med letoma 2004 in 2015 opravilo 159.066 prvih obiskov pri starejših, ki so dopolnili 69 let, in 573.821 ponovnih obiskov. Skoraj 229.000 upokojencem so nudili različne oblike pomoči v okviru DU ali drugih organizacij in opravili več kot 6,8 milijona ur prostovoljnega dela, ovrednotenega na skoraj 42 milijonov evrov. Obiskali so 65,5 odstotka starejših od 69 let. Kljub pomanjkanju sredstev za izobraževanje in materialne stroške prostovoljcev, so lani nudili pomoč kar 1.868 osebam več kot leto prej. Nudili so jim 4.363 pomoči več in kar 13.059 storitev več kot leta 2014.

V pokrajini Celje je v program vključenih 20 društev upokojencev, ki so samo lani opravili 8291 obiskov pri 4536 starejših. Med njimi jih je 1563 dobilo takšno ali drugačno pomoč. „Kljub vsem težavam smo bili zelo uspešni,“ je ugotovila pokrajinska koordinatorica Ivanka Tofant. Glavni težavi programa sta nedorečeno financiranje na državni in lokalni ravni ter težave pri pridobivanju prostovoljcev. Morda bi bilo bolje, če bi več ljudi čutilo kot Anka Osterman, predsednica programskega sveta programa: „Lahko smo srečni, da smo v tem programu, saj naredimo ogromno dobrega. To tudi nas dela dobre ljudi.“ Podobno je tudi mnenje podpredsednice ZDUS Vere Pečnik: „Več dobiš kot daš.“

Da bi lahko svoje delo opravljali še bolje, so se udeleženci izobraževanja seznanili z različnimi načini sporazumevanja s poudarkom na asertivnem, s pomočjo predavateljice Metode Bole Finžgar pa so podrobneje spregovorili tudi o predsodkih, zamerah, strahovih in jezi pri starejših. Nekaj časa so zbrani namenili tudi izobraževanju v programu BOPRO, ki računalniško podpira njihovo delo, ter potrebnim spremembam pravilnika o izvajanju programa in vlogi prostovoljca.

Predah med celodnevnim izobraževanjem. Del koordinatoric s Celjskega, skrajno desno regijska koordinatorica Ivanka Tofant.

5. in 6. marec 2016 – V prostorih društva je bila zanimiva razstava ročnih del, ki jo je že deseto leto zapored pripravila skupina Spominčice.

Skupina je s svojim ustvarjalnim delom začela leta 2004 na pobudo Vide Bezenšek in Zofije Voler. Po treh letih je vodenje skupine prevzela Zvonka Krajnc, ki skupino uspešno vodi tudi v tem letu. Število ustvarjalk je s prvotnih 6 naraslo že na 23. Razveseljivo je, da je med njimi tudi precej mladih. Marsikatera je začela z delom tako rekoč iz nič, brez predhodnega znanja, danes pa se lahko pohvalijo z res imenitnimi izdelki, kakršne smo lahko videli tudi na razstavi.

V desetletju so v skupini zaživele številne tehnike. Kvačkanje, pletenje in vezenje so dopolnile z risanjem in slikanjem na steklo, s klekljanjem in številnimi drugimi tehnikami. Tako nastajajo okrasni predmeti, oblačila, nakit, zanimive voščilnice, cvetje… „Vsa ročna dela imam rada,“ ob tem pripomni vodja Spominčic Zvonka Krajnc, ki še ob jutranjem pitju kave ne more odložiti kvačke ali kakšnega drugega pripomočka. Takšna je večina članic skupine Spominčice, zato ne preseneča, da svoje znanje rade prenašajo tudi na druge. Sodelujejo z vrtci, z Lambrechtovim domom in z društvom konjiških likovnikov ter svoje znanje delijo na delavnicah. V bodoče se želijo tesneje povezati tudi s šolami. Pri tem jim želimo veliko uspeha, saj jim je ustvarjanje v veselje, hkrati pa z njim ohranjajo bogato narodovo izročilo.

17. februar 2016 – Redno mesečno srečanje članic sekcije Kopriva je bilo namenjeno zdravi prehrani. Predstavila jo je Mateja Rebernak, višja medicinska sestra iz konjiškega zdravstvenega doma.

Poleg gibanja, kakovostnega spanca in zadostne količine popite vode, predstavlja zdrava prehrana osnovo za zdrav življenjski slog, ki preprečuje nastanek kroničnih bolezni, debelosti, povišanega holesterola, zobnih bolezni, visokega krvnega pritiska itd. Naša prehrana naj bi bila pestra, sveža, barvita in okusna, po možnosti ne industrijsko predelana z dodatki umetnih arom, konzervansov, sladkorja in nekoristnih kalorij. Zaradi pomanjkanja časa, preutrujenosti, včasih tudi nepoučenosti, prihajajo na naše mize obroki, ki so sicer okusni, dolgoročno pa slaba naložba za naše zdravje in za zdravje ljudi, ki jih imamo radi.

Gospa Mateja Rebernak je prijazno odgovorila na množico zastavljenih vprašanj, po končanem srečanju pa so članice odhitele domov pripravljat zdrav obrok, kajti tudi dobre informacije je koristno uporabiti sveže. (Ana Butolen)

15. januar 2016 – Vera Pajenk, uradno Veronika, je 1. januarja dopolnila 90 let. Praznovala je skupaj z družino, ki je že presegla 30 članov, v teh dneh pa smo ji voščili vse najboljše tudi predstavniki našega društva na čelu s predsednikom Antonom Obrulom. Vera Pajenk je namreč že šest desetletij Konjičanka, a pot do tu je bila dolga in zavita.

Doma je iz Ribnice na Pohorju. Bila je najmlajša od štirih otrok. Od tam je odšla k sestrični na Muto, kjer je rodila prvo hčerko, Darinko. Leta 1948 je odšla v Kočevje in se poročila z gozdarjem. „Ta poroka je bila res na hitro. Ko sva prišla domov, sem imela le toliko časa, da sem skuhala polento in pripravila solato. To je bil najino poročno kosilo. Mudilo se je, saj je mož moral na orožne vaje.“ Čeprav je šlo tako na hitro, je držalo dolga leta. „53 let sva bila poročena, že prej sva se sedem let imela rada. Celih 60 let sva torej bila skupaj. To so bila najlepša leta mojega življenja,“ ji beseda kar zastane ob misli, da je že 12 let sama.

Vrnimo se v Kočevje. „Od tam smo šli v Muha vas ob Kolpi, kjer smo živeli 6 let. Tam so se rodili Marjanca, Mirko in Srečko,“ pripoveduje. Potem jih je pot vodila v Rakovec, kjer se je rodila Vera, nato so prišli v Slovenske Konjice. „Na Grajski 5 smo živeli spet 6 let. Leta 1960 smo se vselili v to hišo na Šolski ulici, kjer še vedno živim.“

O njeni življenjski poti so ji otroci in vnuki za 90. rojstni dan naredili film in spominski album. Ko ga lista, se ji na obrazu še bolj kot sicer nariše širok nasmeh. Kako tudi ne. Vnuka Nika in Nik sta na primer med drugim zapisala: „Bodi še naprej takšna žilava starka.“ Saj ne, da bi se gospa Vera počutila kot starka, žilava pa je, vsekakor. Jo je življenje utrdilo. Tisto življenje, iz katerega sedaj najraje pobira vesele dele. „Rada in veliko sem hodila na izlete, na obiske k otrokom in vnukom. Če sem se včasih jaz bolj potepala, pa morajo sedaj oni prihajati k meni.“ Prihajajo, radi prihajajo. Otroci, 4 vnuki, 2 pravnukinji in 4 pravnuki. Rada je z njimi: „Najbolj sem vesela, če grem na Korčulo s ta mladimi,“ še doda. Rada ima morje, doma pa ostaja bolj ob televiziji in branju. In spominih, seveda. „Mož je bil lovec. Sama nisem lovila, sem pa dobro streljala v tarčo. Na lovske veselice sva tudi rada hodila… Pozimi sem se sankala in smučala. S kolesom se pa še v življenju nisem peljala. Niti usedla se nisem nanj.“ Najbolj pogreša hojo. Še ni tri leta, kar se je odpravila na pohod s skupino za nordijsko hojo, ki deluje pri društvu upokojencev, sedaj pa ji nagaja koleno. „Do šole še pridem, dlje si pa sama ne upam,“ potoži. Tudi to z nasmeškom. Tega, da se je vedno rada smejala, pač ne more skriti. „Če me je kaj razjezilo, če bi se morala zase potegniti, so me solze polile in sem šla.“ Takšna je Vera Pajenk. Še veliko smeha in obiskov najdražjih ji želimo!

27. december 2015 – V cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah je na nedeljo svete družine ženski pevski zbor našega društva pripravil praznični božični koncert.

V goste je povabil otroški pevski zbor Zlati konjiček iz vrtca Slovenske Konjice (Slomškova). Koncert je povezovala Enea Golob, obogatili pa so ga še Monika Kerovec Korošec na klavirju, Katarina Fevžer s flavto ter Ana Keblič z violino. Zbora je vodila Irena Golob.

V prepolni cerkvi sta najprej pozdravila nastopajoče in poslušalce konjiški arhidiakon Jože Vogrin ter predsednica Ženskega pevskega zbora DU Slovenske Konjice Darinka Kavčič. Pesem je nato napolnila vse kotičke cerkve in srca poslušalcev, ki so radost, ki jim jo je prinesla, po koncertu ponesli s seboj, v svoje domove.

17. december 2015 – Zadnje letošnje srečanje članic zeliščarske sekcije Kopriva je bilo v znanem gostišču, kjer so se ob dobri hrani in izbrani kapljici poslovile od starega leta in nazdravile novemu.

Ugotovile so, da so bili vsi zastavljeni cilji v tem letu doseženi, naredile načrte za naprej, se medsebojno obdarile in skupaj ubrano zapele nekaj starih, skoraj že pozabljenih slovenskih pesmi, med katerimi je izstopala tista: “Imam moža luštnega, je hujši kot kopriva…” Veselo razpoložene so se kar težko razšle in vse že nestrpno pričakujejo prvo januarsko srečanje in nove izzive.