15. januar 2016 – Vera Pajenk, uradno Veronika, je 1. januarja dopolnila 90 let. Praznovala je skupaj z družino, ki je že presegla 30 članov, v teh dneh pa smo ji voščili vse najboljše tudi predstavniki našega društva na čelu s predsednikom Antonom Obrulom. Vera Pajenk je namreč že šest desetletij Konjičanka, a pot do tu je bila dolga in zavita.

Doma je iz Ribnice na Pohorju. Bila je najmlajša od štirih otrok. Od tam je odšla k sestrični na Muto, kjer je rodila prvo hčerko, Darinko. Leta 1948 je odšla v Kočevje in se poročila z gozdarjem. „Ta poroka je bila res na hitro. Ko sva prišla domov, sem imela le toliko časa, da sem skuhala polento in pripravila solato. To je bil najino poročno kosilo. Mudilo se je, saj je mož moral na orožne vaje.“ Čeprav je šlo tako na hitro, je držalo dolga leta. „53 let sva bila poročena, že prej sva se sedem let imela rada. Celih 60 let sva torej bila skupaj. To so bila najlepša leta mojega življenja,“ ji beseda kar zastane ob misli, da je že 12 let sama.

Vrnimo se v Kočevje. „Od tam smo šli v Muha vas ob Kolpi, kjer smo živeli 6 let. Tam so se rodili Marjanca, Mirko in Srečko,“ pripoveduje. Potem jih je pot vodila v Rakovec, kjer se je rodila Vera, nato so prišli v Slovenske Konjice. „Na Grajski 5 smo živeli spet 6 let. Leta 1960 smo se vselili v to hišo na Šolski ulici, kjer še vedno živim.“

O njeni življenjski poti so ji otroci in vnuki za 90. rojstni dan naredili film in spominski album. Ko ga lista, se ji na obrazu še bolj kot sicer nariše širok nasmeh. Kako tudi ne. Vnuka Nika in Nik sta na primer med drugim zapisala: „Bodi še naprej takšna žilava starka.“ Saj ne, da bi se gospa Vera počutila kot starka, žilava pa je, vsekakor. Jo je življenje utrdilo. Tisto življenje, iz katerega sedaj najraje pobira vesele dele. „Rada in veliko sem hodila na izlete, na obiske k otrokom in vnukom. Če sem se včasih jaz bolj potepala, pa morajo sedaj oni prihajati k meni.“ Prihajajo, radi prihajajo. Otroci, 4 vnuki, 2 pravnukinji in 4 pravnuki. Rada je z njimi: „Najbolj sem vesela, če grem na Korčulo s ta mladimi,“ še doda. Rada ima morje, doma pa ostaja bolj ob televiziji in branju. In spominih, seveda. „Mož je bil lovec. Sama nisem lovila, sem pa dobro streljala v tarčo. Na lovske veselice sva tudi rada hodila… Pozimi sem se sankala in smučala. S kolesom se pa še v življenju nisem peljala. Niti usedla se nisem nanj.“ Najbolj pogreša hojo. Še ni tri leta, kar se je odpravila na pohod s skupino za nordijsko hojo, ki deluje pri društvu upokojencev, sedaj pa ji nagaja koleno. „Do šole še pridem, dlje si pa sama ne upam,“ potoži. Tudi to z nasmeškom. Tega, da se je vedno rada smejala, pač ne more skriti. „Če me je kaj razjezilo, če bi se morala zase potegniti, so me solze polile in sem šla.“ Takšna je Vera Pajenk. Še veliko smeha in obiskov najdražjih ji želimo!