6. september 2024 – Tudi letos smo pripravili poletni piknik na domačem dvorišču, ki je znova dokazal, da veselo druženje prežene skrbi in nas napolni z novo energijo.

Ob pogovorih, glasbi, petju in plesu smo si tokrat ogledali tudi Muzejsko zbirko vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja ter predmetov, povezanih s preteklostjo Slovenskih Konjic. Lastnik zbirke, Robert Vrečko, je poskrbel za zanimivo predstavitev. Imeli smo tudi možnosti za športne aktivnosti, a tokrat ni bilo zanje pretiranega zanimanja. Očitno je večini ustrezalo lagodno klepetanje ter uživanje v hrani in pijači, za razgibavanje pa so več kot uspešno poskrbeli kar trije veseli muzikanti. Da smo vsi odhajali domov z lepimi vtisi, imajo zasluge tudi mladi iz Mladinskega centra Dravinjske doline, ki so pomagali pri pripravi in izvedbi srečanja.

28. avgust 2024 – Naša skupina za nordijsko hojo se je družila z mladimi iz Štorkljine hiše.

Sodelovanje društva upokojencev in društva prijateljev mladine je tudi tokrat pokazalo, da je druženje različnih generacij lahko nadvse prijetno. Pestra skupina se je odpravila pretežno po Zmajčkovi učni poti na konjiški grad. Pohod je spremljala dobra volja in veliko klepetanja. Seveda ni šlo brez obujanja starih otroških iger.

22. avgust 2024 – Za poln avtobus članov našega društva je preživelo prelep dan na letnem srečanje upokojencev s Celjskega, ki ga je Pokrajinska zveza društev upokojencev Celje tokrat pripravila v slikovitih Braslovčah.

Lani je tradicionalno srečanje odnesla podivjana Savinja, letos pa se je Braslovčah zbralo približno tisoč upokojencev iz več kot polovice od 73 društev upokojencev, ki delujejo v okviru celjske zveze. Tokrat so Braslovče zažarele v vsej svoji zeleni lepoti, kar je tudi vplivalo na vzdušje na prireditvenem prostoru Skup’n plac. Zbrani so prisluhnili pozdravom predsednika DU Braslovče Andreja Korošca, župana občine Braslovče Tomaža Žoharja in direktorja hotela Delfin Miloša Milivojevića. Predsednik PZDU Celje Jakob Presečnik je v svojem nagovoru poudaril povezovalno vlogo zveze, saj večino dela opravijo društva, pokrajinska zveza pa pripravlja skupne prireditve, kot so športna tekmovanja, revija pevskih zborov, rokodelske razstave… Predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije Zdenka Jan je med drugim dejala, da je to druženje zanjo nekaj posebnega, saj so zbrani ljudje, ki imajo iste želje, potrebe, težave in aktivnosti ter prikazujejo pozitivno podobo staranja. Dotaknila se je tudi problemov, ki pestijo društva in vse upokojence, kot so dolgotrajna oskrba, v zvezi s katero je še vedno več vprašanj kot odgovorov, dostojna višina pokojnin in nezavidljivi pogoji za delo društev. „Trudili se bomo, da beseda upokojenec nikoli ne bo zvenela slabšalno,“ je zaključila.

Srečanje je bila tudi priložnost za čestitke športnikom in podelitev pokalov. Kot je povedal predsednik Komisije za šport, rekreacijo in gibalno kulturo pri PZDU Celje Vojko Prislan, je letos v devetih pokrajinskih športnih igrah sodelovalo preko 700 tekmovalcev. Prvo mesto je doseglo DU Polzela, drugo DU Prebold in tretje DU Šentrupert nad Laškim. Pokale so poleg Vojka Prislana podelili Jakob Presečnik in Zdenka Jan. Priznanje je za organizacijo pokrajinskega tekmovanja v steznem kegljanju prejelo tudi naše društvo.

V kulturnem programu so sodelovali otroci osnovne šole Mozirje, Veseli vižarji z Dobrne ter etno skupina iz Šempetra. Za prijetno glasbeno vzdušje je poskrbel Duo Petka. Po zaključenem srečanju so se nekatere skupine upokojencev odpravile na Braslovško jezero, drugi smo obiskali grad Žovnek, kjer nam je zgodovino in obnovo gradu imenitno predstavil Franc Kralj. Njegove besede so dopolnile opise Romana Padežnika, ki nas je vodil v Braslovče.

Del udeležencev srečanja iz našega društva

Priznanje društvu za organizacijo pokrajinskega tekmovanja je prevzel Roman Padežnik.

Z nami sta bili v Braslovčah tudi naši korenini: 92-letna Frančiška Bauman in desetletje mlajša Hedvika Vidmar Šalamon.

Organizatorji so nam predstavili tudi novo tekmovalno panogo, tako imenovani štrbunk.

Na gradu Žovnek

12. avgust 2024 – Skupaj s predstavniki Krajevne organizacije RK in Turističnega društva Slovenske Konjice smo obiskali našo dolgoletno članico, spoštovano upokojeno učiteljico slovenskega jezika, Marijo Zlatko Logar Menih.

Svojo 90-letnico je že dan prej praznovala v krogu prijateljev in družine, zapela pa sta ji tudi oba pevska zbora,v katerih je dolga leta sodelovala: Ženski pevski zbor Slovenske Konjice in Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice. Praznični dan, za katerega imata veliko zaslug nečakinji Jožica Rems in Nina Voglar, je minil v prijateljstvu, pesmi in tudi plesu. Ostali so prelepi spomini, ki jih je skupaj s tistimi bolj oddaljenimi prijazno delila z nami.

Ko se spominja svoje mladosti, ki jo je preživela na Dolenjskem v kraju Šempeter (Otočec), so njene besede trpke: „V revščini sem živela. Bila sem suha in vedno lačna. V šolo sem hodila peš, 6 kilometrov daleč. Ko sem se po učiteljišču zaposlila na Primorskem, blizu Sežane, sem imela vsega 40 kilogramov. Učila sem v eno oddelčni šoli v kraju Ocizla. Tam so lepo skrbeli zame in sem se poredila do mojih rekordnih 56 kilogramov. Kdor ni skusil lakote, ne ve, kako je to hudo…“

V Slovenske Konjice se je z možem priselila leta 1956: „Osem let sem učila tretje razrede, nekaj časa cele dneve – dopoldne en tretji razred, popoldne drugega.“ No, potem je doštudirala slovenski jezik (že prej je po učiteljišču dokončala višjo pedagoško šolo) in od takrat je učila slovenščino: „Se pa še vedno spominjam, kako sem dolgo govorila v dolenjskem narečju. Šele na Primorskem sem ga opustila in začela uporabljati knjižno oziroma pogovorno slovenščino.“ Učenje slovenskega jezika je tisto, kar je pustilo neizbrisni pečat na generacijah Konjičanov. O njenem poučevanju lahko še vedno slišimo: „Vse, kar znam slovenščine, sem se naučil v osnovni šoli.“ Danes spoštovana učiteljica obžaluje, da je bila tako stroga, a njeni učenci smo ji tudi za to hvaležni. Ni nas naučila samo slovnice, ampak je v nas vzbudila tudi ljubezen do knjig, do našega prelepega jezika. Sama ga je nenehno gojila in tudi z živo besedo rada nastopila na številnih odrih – pa naj je šlo za takšne in drugačne prireditve, za vodenje nastopov pevskih zborov, za… S svojim prijetnim glasom je vsakemu dogodku dala dodatno težo.

Poleg učenja in nastopov v živo je v okolju veliko prispevala tudi kot lektorica. Ne nazadnje je lektorirala tudi prve številke konjiških Novic. Ob tem se je poglabljala tudi v strokovno pedagoško delo in še danes je ponosna na učilo, ki ga je izdelala. Poimenovala ga je Slovka, omogočilo pa je individualni pouk, kar je bilo v takratnih časih zelo napredno. Slovka je bila namenjena učiteljem slovenščine in zanjo so jo tudi nagradili.

Na ta del svojega življenja je upravičeno ponosna, a morda je še bolj na svoj dom, na svojo hišico. Želela si jo je in jo z lastnim trudom tudi ustvarila. „Seveda so mi pomagali prijatelji in nekdanji učenci.“ Ni bilo lahko, a je bilo vredno, saj v njej uživa vsak trenutek. Tako kot je na primer vedno neskončno uživala pri prepevanju v pevskih zborih. Zdaj je morala to opustiti, tako kot tudi svoje dolge sprehode, na katerih smo jo redno srečevali. Zatajile so njene oči. A duh je še živahen, glas topel in njenim besedam je vredno prisluhniti.

Vse najboljše vam želimo, draga gospa Zlatka!