Več znanja – boljša pomoč

13. do 15. marec 2019 – Koordinatorica programa Starejši za starejše Milena Brečko Poklič in njena pomočnica Zofija Voler sta bili na izobraževanju koordinatorjev programa, ki ga je v Izoli pripravila Zveza društev upokojencev Slovenije. Pridružili sta se koordinatorjem iz celjskega, savinjskega, šaleškega in koroškega področja.

Kot je v uvodu srečanja poudarila Amalija Šiftar, je program v Sloveniji prepoznan kot koristen. Narejenega je bilo ogromno dela, saj je bilo v letih od 2004 do 2018 zabeleženih preko milijon obiskov in več kot 400 tisoč pomoči. To je zagotovilo 3457 prostovoljcev, ki so opravili 8,5 milijona ur prostovoljnega dela. Žal pa je iz poročil razviden tudi strm porast pomoči, kar govori o slabšanju gmotnega položaja upokojencev. Potrebe po pomoči so se namreč od leta 2014, ko jih je bilo zabeleženih manj kot 46 tisoč, do leta 2018 skoraj podvojile in presegle 80 tisoč: “Pri tem so velike razlike med regijami. Najtežji je položaj upokojencev v Pomurju, kjer več kot tretjina starejših nima dovolj sredstev za preživetje, sledijo Podravje, Posavje, Celjsko in Dolenjska,” je povedala. Opozorila je še na pomanjkanje kadrov na področju socialne oskrbe in potrebo po ustreznem družbenem priznanju prostovoljnega dela v socialno varstvenih organizacijah, na umestitev prostovoljskega dela v zakon o dolgotrajni oskrbi, se zavzela za enakost obravnave v zdravstvenem varstvu ter za zahtevane spremembe pokojninske zakonodaje, ki bodo omogočile dostojno preživetje. Sedaj namreč skoraj 342 tisoč upokojencev živi na ali pod pragom revščine, pri čemer so še posebej ogrožene ženske, ki živijo same.

O delu prostovoljcev v programu Starejši za starejše, o dobroj in slabih izkušnjah, so govorile tudi pokrajinske koordinatorice. Ker je za doseganje ciljev potreben denar, so v nadaljevanju z zanimanjem prisluhnili Janezu Ferjanu, ki je predstavil nov pravilnik o financiranju programa.

Zbrani v Izoli so prisluhnili tudi strokovnim temam. Marinka Lampreht je pripravila dve: Preveč zadolžitev, premalo časa – kje sem pa jaz, prostovoljec ter Kako se pogovarjamo z žalujočimi. Sicer pa so tudi na tokratnem srečanju precejšen del časa namenili usposabljanju za delo v računalniškem programu BOPRO, zadnji dan pa so prisluhnili še informacijam o nasilju nad starejšimi in delu Belega obroča, o Diners kartici, namenjeni prav prostovoljcem, ter o projektu Varni in povezani na domu, oziroma e-oskrbi, storitvi Telekoma Slovenije, ki zagotavlja pomoč na daljavo ter učinkovito podpira bolj samostojno in varno bivanje starejših, invalidov, bolnikov s kroničnimi boleznimi, bolnikov po težjih operativnih posegih in oseb z demenco v njihovem domačem okolju.

Tudi brez sladkorja je lahko življenje sladko

26. februar 2019 – V prostorih Društva upokojencev v Slovenskih Konjicah smo imeli predavanje Tudi brez sladkorja je lahko življenje sladko. Predavala je Eva Voh, mag. farm., iz Celjskih lekarn.

Kot je poudarila, sta prehrana in redna telesna dejavnost pri sladkornem bolniku (in vseh ostalih) v tesni povezavi z zdravjem in počutjem ter z vzdrževanjem normalne vrednosti glukoze v krvi. Predstavila je načela uravnotežene prehrane, pomen telesne dejavnosti pri obvladovanju sladkorne bolezni pa je obogatila tudi s praktičnimi vajami.

95 let Jožefa Dragana

12. februar 2019 – Predstavniki našega društva, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, smo z najlepšimi željami obiskali dolgoletnega člana društva, Jožefa Dragana, ki je 4. februarja dopolnil 95 let.

“Hitro so minila,” ugotavlja zgovoren slavljenec. A ni bilo vedno tako. Nekatera leta, tista, ki so ga zaznamovala, so tekla le počasi. Spomini odhitijo desetletja nazaj, v čas druge svetovne vojne. “Partizanom sem sem pridružil leta 1943,” pripoveduje. Na Dolenjskem, kjer se je (v Jagodniku) tudi rodil. “Hudi, krvavi boji so bili v teh krajih…” Beseda se zatika ob bolečih spominih. A je preživel in dočakal svobodo. Takrat se je za celih pet let pridružil mornarici. Živel je na ladjah v Šibeniku, Puli in tudi Splitu, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, Konjičanko Zoro. A preden sta zaživela v njenem domačem kraju, je moral premagati še eno težko preizkušnjo. “Zbolel sem za tuberkulozo. Več kot leto in pol sem se zdravil v bolnišnici v Ljubljani in potem še na Golniku.” Tudi to je minilo. Čas je bil za lepši del življenja.

Leta 1951 se je preselil v Slovenske Konjice in v začetku leta 1952 se je poročil z izbranko Zoro, ki se je spominjamo kot prve bolničarke in nato medicinske sestre v Slovenskih Konjicah. Z rojstvom sina Branka je bila družina Dragan popolna. Kmalu so se preselili v nov dom pod Škalcami in leta so minevala. Jože je delal v Konusu, se upokojil in zaživel novo življenje. Z ženo sta bila vsa leta zvesta člana društva upokojencev, pa tudi stranke DeSUS. Jože je še vedno, a žal od sredine decembra brez svoje življenjske tovarišice. “Skupaj sva preživela 67 let. Tako jo pogrešam… Najbolj pogovore z njo, saj sva si imela vedno veliko za povedati – tudi potem, ko je zbolela Zdaj je vse drugače.” Težko se je navaditi na novo življenje v teh letih. Resda ima Jože močno oporo v sinu in njegovi družini, ki živi v isti hiši, a žene ne more nič nadomestiti. Zadnji mesec je zanj še toliko težji, ker se je zaradi poškodbe noge moral odpovedati vsakodnevnim potem po Konjicah. A saj bo kmalu bolje. Jože Dragan je močen mož, navajen premagovati težave. Naj bo pri tem uspešen in čimbolj zdrav zakorači proti stotim!

Anton Obrul, Zofija Voler ter  Jože in Branko Dragan

Prešernovo priznanje Milanu Rozmanu

7. februar 2019 – Med letošnjimi prejemniki priznanj za uspehe, dosežene na področju kulturne dejavnosti v občini Slovenske Konjice, je tudi Milan Rozman. Priznanje je prejel na akademiji ob slovenskem kulturnem prazniku.

Milana Rozmana je za priznanje predlagal Moški pevski zbor Adolfa Tavčarja, v katerem prepeva že vrsto let – skupaj je 88-letni upokojeni učitelj zabeležil že 68 let zborovskega prepevanja, ves čas pa razdaja tudi svoj igralski talent. Povezuje pevske nastope in jih bogati z izjemnimi interpretacijami različnih pesmi. Kdor je slišal njegovi izvedbi Gregorčičeve pesmi Soči, ali Minattijeve Nekoga moraš imeti rad, ni tega nikoli pozabil, saj sta se dotaknili srca. Sicer pa Milan Rozman vedno najde pravo besedo, pa naj gre za dan upora proti okupatorji pri Pustovi hiši na Tolstem Vrhu, za božični koncert v cerkvi, nastop v Lambrechtovem domu, ali za prireditve našega društva upokojencev. Tudi na podelitvi priznanj se je zahvalil na najlepši možni način – z doživeto recitacijo Prešernove Zdravljice.

Za svojo bogato dejavnost na področju kulture je že prejel častni Gallusov znak in leta 2017 plaketo Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje.

Župan Občine Slovenske Konjice Darko Ratajc, nagrajenci Ivan Kacbek, Marija Sekirnik, Tina Konec in Milan Rozman ter direktorica Splošne knjižnice Slovenske Konjice mag. Renata Klančnik

 

Zeliščni pripravki in zdravila

29. januar 2019 – V sodelovanju s Celjskimi lekarnami smo pripravili predavanje na temo Zeliščni pripravki in zdravila – na kaj moramo biti pozorni? Predavala je Dragica Černigoj Kropf, mag. farm., iz Celjskih lekarn.

“Nekoč so se ljudje zdravili samo z zdravilnimi zelišči. Z uvedbo močnejših sintetsko pridobljenih zdravilnih učinkovin, so zabeležene interakcije ob sočasni uporabi z zdravili naravnega izvora,” je med drugim opozorila in v vsebinsko bogatem predavanju, ki je vključevalo tudi zgodovinski pregled zdravljenja z zdravilnimi zelišči, osvetlila predvsem pasti, ki prežijo na uporabnike ob nenadzorovani sočasni uporabi.

Tema je vzbudila veliko zanimanja, zato tudi vprašanj, na katera je poleg predavateljice odgovarjala vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm.,spec., ni manjkalo.

90 let Trude Bečan

25. januar 2019 – “Ob takem jubileju vidiš, kako te imajo ljudje radi in koliko prijateljev imaš,” je  na svoj 90-rojstni dan v Lambrechtovem domu pozdravila predstavnike Društva upokojencev Slovenske Konjice čila slavljenka, Truda (uradno Edeltrude) Bečan.

Veselo je hitela pripovedovati, da ji je že zjutraj vse najboljše zaželela direktorica doma, da pa bodo skupaj praznovali čez nekaj dni. “V domu sem od 3. septembra lani. Zelo sem zadovoljna, saj imam tukaj vse, kar potrebujem – tudi veliko družbe, saj me vsi poznajo,” pohvali svoje novo življenjsko okolje, ki ga je spoznala že prej, ko je bila v domu njena mama. Ni se ji bilo težko prilagoditi, saj je bila, kot pravi, dobro vzgojena in ima rada ljudi. “Imela sem lepo življenje,” poudari, čeprav je prineslo tudi marsikatero bridkost. Od treh otrok, ki jih je rodila, je ostala le srednja hči, Darinka, dva sta umrla še v najnežnejši dobi. A je že moralo tako biti. Poročila se je leta 1949, mož ji je umrl leta 1991. Tudi to je sprejela kot del življenja. Spominja se, kako je delala kot aktivistka v KO (krajevnem odboru) in v KLO (krajevnem ljudskem odboru), kako je bilo v mladinski delovni brigadi pri gradnji železniške proge Šamac-Sarajevo, kako je delala na občini, v vrtcu, celo v bifeju. In kako se je selila iz Oplotnice v Zreče in od tam leta 1960 v Slovenske Konjice. Kako so živeli do leta 1976 v graščini (Trebnik) in potem v bloku…

Vse to so drobci iz življenja, danes nepomembni, pa vendar je vsak po svoje sooblikoval njeno življenje: “Ampak vsega me je naučila moja babica,” zatrdi. Babica v Škalcah, ki je živela tam, kjer danes živi njena hči Darinka z možem Jožetom Tominškom. Na oba je navezana, tako kot na vnukinjo in pravnuka: “Darinka lepo skrbi zame. Dobro mi je,” še enkrat poudari in se nasmeji hčerki in zetu, ki sta se v tem času že pridružila obiskovalcem. Seveda nista prišla praznih rok, a za domače pecivo in odlično vino se ni bilo bati, da bi ostalo, saj je bilo tistih, ki so prišli zaželet vse najboljše Trudi Bečan, iz ure v uro več.

Truda Bečan, hči Darinka in zet Jože Tominšek

Jože Tominšek, Truda Bečan, hči Darinka ter predstavnika DU Milka Oder in Anton Obrul

90 let Vere Tič

22. januar 2019 – Sredi meseca, 14. januarja, je praznovala 90. rojstni dan Vera Tič. Ker po moževi smrti živi sama, se še toliko bolj razveseli obiskov. Predstavnike konjiškega društva upokojencev, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, je sprejela s širokim nasmehom.

“Resda sem sama, nisem pa osamljena. Skušam narediti čim več, saj če se ustaviš, je hitro konec. Povrhu še malo berem, malo lenarim in čas hitro mineva,” na kratko opiše svoj vsakdan. Besede začnejo vreti ob spominih. Ljubljančanka iz revne družine je po končanem šolanju prišla leta 1948 na Resnik za učiteljico: “To je bila moja prva služba. Živo se spominjam vožnje z ozkotirnim vlakom iz Poljčan v Zreče, peš poti do Resnika, skromne učilnice v kaplaniji…” A to ni bilo pomembno: “Ko sem prišla, mi je za dobrodošlico župnik prinesel klobaso in liter vina, že drugi dan pa je prišel zreški šolski upravitelj, da preveri, če nisem pobegnila. Nisem, čeprav sem bila malo prestrašena, a najbolj zato, ker sem bila še tako mlada. Otrok, ki naj zdaj uči druge otroke? A ni bilo težko. Otroci so bili pridni in bistri. Imela sem od 38 do 41 učencev. Stanovala sem pri zgornjih Vidmarjih.” Po dveh letih so jo premestili v večjo šolo v Oplotnico, kjer je preživela 15 let. “Učila sem na nižji stopnji, včasih dopoldne in popoldne. Tudi tu so bili otroci plahi in ubogljivi, tako da mi jih ni bilo treba kregati.” V Oplotnici, že leta 1950, se je poročila z učiteljem Franjem, ki je tja prišel iz Maribora, in se skupaj z njim in hčerko Nadjo leta 1962 preselila v Slovenske Konjice. “Stanovali smo v bloku nad samopostrežno trgovino, leta 1977 pa smo se preselili v hišo nad zgornjo šolo. Oba sva delala v I. osnovni šoli (današnja OŠ Ob Dravinji – mož Franjo je bil od leta 1967 do 1985 ravnatelj šole). Spominjam se, kako je prva leta smrdelo, ko so tla mazali s strojnim oljem – če tega nekaj časa niso naredili, so vsepovsod skakale bolhe. Kaj vse si človek zapomni…”

Minila so delovna leta, prišla je upokojitev: “Čutila sem praznino in ves čas spraševala moža, kako je bilo v šoli, kaj je novega… Veste, to da učiš, za našo generacijo pa je tudi veljalo, da s tem narodu pomagaš, je nekaj lepega.” Ko ni več učila, je lepoto še bolj kot prej iskala v naravi: “Veliko sem hodila naokrog in nobenega vremena se nisem ustrašila,” pripomni in se razgovori še o lepih urah, preživetih med petjem in druženjem z Ženskim pevskim zborom Slovenske Konjice in s prijatelji z Rdečega križa, kjer je bila vrsto let v odboru območne organizacije. Zdaj ni več, a še ob tem novem letu je nosila po hišah koledarje RK in zbirala humanitarne prispevke.

Zdaj ima 90 let. “Čas tako hitro mine, da kar ne veš, kdaj se je nabralo toliko let. Razveselim se vsake malenkosti in veliko raje kot na slabe mislim na dobre stvari. Berem časopis Delo, revijo Vzajemnost, hodim v knjižnico in knjige berem v postelji. Po vrtu tudi še brkljam. Uživam, če sama kaj posejem in potem gledam, kako raste. Tudi kuham si. Se kar zamotim…” Seveda pa se najbolj razveseli, kadar pridejo Nadja, vnukinji in 6-letni pravnuk.

Vera Tič, Milka Oder in Anton Obrul

Slavljenka s hčerko Nadjo

Zatikanja na poti v dolgoživo družbo

11. januar 2019 – Predstavniki našega društva so sodelovali na odmevnem pogovoru o dolgoživi družbi, ki sta ga v Celju pripravila evropski poslanec dr. Igor Šoltes in Pokrajinska zveza društev upokojencev Celje. Osvetlili so aktualna dogajanja na nacionalni in evropski ravni ter še posebej področje prostovoljstva ter dolgotrajne oskrbe. Poleg prostovoljcev in predstavnikov društev upokojencev celjske PZDU so sodelovali najodgovornejši predstavniki ZDUS ter predstavniki javnih zavodov, ki na različne načine skrbijo za starejšo populacijo.

Na pogovoru, ki ga je vodila Mimica Kidrič, sta zbrane najprej pozdravila predsednik PZDU Celje Silvo Malgaj in predsednik ZDUS Janez Sušnik, ki je že uvodoma opozoril na štiri področja, s katerimi se ZDUS največ ukvarja: pravične pokojnine, zdravstvo in sociala, bivalni standard ter humanitarno področje: “Politika je za dolgoživo družbo in nas starejše včasih gluha. Nočejo priznati, koliko so pokojnine padle. Mi smo svoje zaslužili in to tudi zahtevamo,” je poudaril. Za dr. Igorjem Šoltesom je zbrane pozdravila podpredsednica ZDUS Vera Pečnik. Njene uvodne besede so opozorile na predrage domove za starejše, na nevključevanje prostovoljcev v pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi ter na nasilje.

Starejši za starejše

Vodja programa Starejši za starejše pri ZDUS Rožca Šonc je govorila o izjemnem pomenu programa, v okviru katerega so prostovoljci od leta 2004 opravili že 900 tisoč obiskov starejših in zabeležili 9 milijonov prostovoljnih ur. Ugotavljali so, kakšen je položaj starejših, kakšne so njihove potrebe in zagotovili 320 tisoč različnih pomoči in storitev. Da je položaj starejših v Sloveniji vse prej kot dober, pričajo podatki iz preteklega leta: “218 tisoč starejših je živelo pod pragom revščine. To je grozljivo, še zlasti, ker smo že nekaj let iz krize, položaj pa se ne izboljšuje. Celo nasprotno. Leta 2014 je bilo med starejšimi od 65 let 6 tisoč upravičencev do socialno varstvene pomoči, leta 2018 že 9 tisoč!” K temu veliko prispeva zmanjševanje pokojnin: “V letih krize smo izgubili 12 odstotkov vrednosti pokojnin, še vedno smo prikrajšani za 9 odstotkov. Smo res tako malo vredni?” se je vprašala.

O kakovosti življenja starejših v celjski regiji je spregovorila koordinatorica programa Starejši za starejše PZDU Celje Ivanka Tofant. “Velika večina starejših se težko preživlja in iz meseca v mesec mora razmišljati, kako bo poravnala položnice in koliko bo ostalo za preživetje,” je začela. “Program Starejši za starejše deluje v 21 društvih na vzhodni strani Celja in 10 društvih savinjske pokrajine… 397 starejših prostovoljcev pokriva naše občine in skrbi, da naši sosedje, znanci, prijatelji niso osamljeni, ali morda celo lačni. ” je dejala. Podatki o delu, ki so ga opravili prostovoljci so zgovorni: “V preteklem letu smo skupaj obiskali 8998 oseb, opravili smo 13.582 obiskov, od tega 1.674 osebam nudili različne pomoči 7.150-krat. Opravili smo preko 20.000 ur.” Še bolj so sedli v srca posamezni primeri iz preteklih 13 let: “Starejša ženička, ki je živela v hlevu in se grela pri teličkih, potem osamljena ženička, ki je živela sama in imela za prijateljice podgane, možakar, na katerega se je udiral strop, pa oče otrok, ki so ga pretepali, in kako je sin požgal domačijo z materjo, kako je možak živel pod mostom in še in še so bili primeri ob katerih nam je zastal dih. Vse te primere smo prostovoljci skupaj s socialnimi službami, zdravstvom, občinami in dobrimi ljudmi rešili. Sprašujem pa se, kako bi bilo, če ne bi bilo prostovoljcev, kako bi ti ljudje končali in ali bi kdo drug opazil njihovo stisko?”

S konkretnih primerov na evropsko raven je pogovor speljal dr. Igor Šoltes, ki je ocenil, da je program Starejši za starejše, prejemnik priznanja Državljan Evrope 2017, pustil pomembno sled tudi v Evropi. “V odnosu do starejših si zatiskamo oči – kot da nas starost ne bo nikoli dohitela. Imamo ogromno strategij, ki pa niso povezane,” je ugotavljal in opozoril na kompleksnost problema starejših in nujnost njihovega vključevanja v oblikovanje politik. Posebej se je dotaknil še staromrzništva – diskriminacije po starosti. Po njegovem mora biti pristop k dolgoživi družbi starejših kompleksen, predvsem pa moramo omogočiti humano družbo, kar pa ni mogoče le s kurativnimi ukrepi, temveč predvsem s privzgojo vrednot. Opozoril je še na nedopustnost sovražnega govora, ki je usmerjen tudi k starejšim: “Pravica do izražanja je edina človekova pravica, ki jo je treba uporabljati odgovorno. Če ne ukrepamo, se lahko zgodi največje zlo,” je opozoril. Svoj nagovor je zaključil z razpravo o prihodnosti človeštva in izjemnem pomenu samooskrbe s hrano in dostopom do zdrave pitne vode: “Riše se nov zemljevid sveta. Gospodar bo tisti, ki bo imel hrano, semena in vodo,” je rekel in s tem podkrepil pobudo za izvzetje živil iz sistema javnega naročanja, katere cilj je spodbuditi povečanje deleža kakovostne lokalno pridelane hrane v vrtcih, šolah, domovih za starejše in bolnišnicah.

Dolgotrajna oskrba – pilotni projekt

Mag. Alenka Obrul, direktorica Zdravstvenega doma Celje, in koordinatorica programa dolgotrajne oskrbe Vladka Vovk sta predstavili pilotni projekt, ki bo podpiral prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi in ga financirata evropski socialni sklad in ministrstvo za zdravje. Ena izmed treh tako imenovanih vstopnih točk v Sloveniji je v ZD Celje, v projekt pa bodo vključili tako prebivalce z območja Mestne občine Celje kot tudi iz sosednjih občin Štore, Vojnik in Dobrna, ki bodo tako med prvimi v Sloveniji lahko uporabljali storitve, ki jih ponuja sistem dolgotrajne oskrbe. “Prejeli smo že 79 prijav, 14. januarja začnemo z delom na terenu,” je Alenka Obrul seznanila zbrane in poudarila, da bodo do 30. 6. 2020 vse storitve za uporabnike brezplačne. Za pomoč pri dolgotrajni oskrbi se lahko nanje obrnejo vsi, ki potrebujejo pomoč na domu in so starejši od 18 let

Eden izmed pridruženih partnerjev pilotnega projekta je Center za socialno delo Celje. Direktorica centra, mag. Olga Bezenšek Lalić, je med drugim povedala, da sodelujejo predvsem v okviru programa nudenja pomoči družini in psihosocialne podpore uporabnikom, da pa jih je za delo na terenu premalo. JZ Socio je prav tako pridružen partner. “V okviru projekta bomo nudili le druženje in manjše pomoči,” je povedala direktorica Suzi Kvas. Ob dobrih izkušnjah z delom Večgeneracijskega centra je opozorila na program Sobivamo po vzgledu iz drugih evropskih držav, ki pa v Celju ni zaživel: “Razvijajmo programe, ki so primerni za naše ljudi,” je pozvala.

V razpravi je Rožco Šonc zanimalo, kako se v ta pilotni projekt vključujejo prostovoljci, saj je po njenem mnenju nesprejemljivo, da nosilci projekta zbirajo podatke, ki jih v programu Starejši za starejše že imajo in to po besedah Vere Pečnik strokovne, ne laične. “Zakaj nas ne uporabite?” se je vprašal tudi Janez Sušnik. Mag. Alenka Obrul je zagotovila, da bodo pri projektu sodelovali in že sodelujejo s prostovoljci, vendar se je v razpravi, v kateri je sodelovala tudi celjska mestna svetnica Brigita Čokl pokazalo, da bi bilo veliko manj težav, če bi bili prostovoljci vključeni že v samo pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi. A ne samo to: “V Sloveniji je potrebno dograditi zakonodajo, da bo bolj vključevala prostovoljstvo v pripravo zakona in v sam zakon!” Sicer pa drži Šoltesova misel: “Vsi smo v eni državo, zato delajmo z roko v roki!”

Mimica Kidrič, Ivanka Tofant, Rožca Šonc, Silvo Malgaj, dr. Igor Šoltes, Vera Pečnik in Janez Sušnik

Udeleženci pogovora o dolgoživi družbi

 

Tradicionalni praznični koncert

26. december 2018 – Ženski pevski zbor našega društva pod vodstvom Irene Golob je v cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah pripravil tradicionalni božični koncert. Kot gostje so nastopili Moški pevski zbor Adolfa Tavčarja z umetniškim vodjem Samom Jezovškom in vokalna skupina Vrtca Slovenske Konjice. Povezovala ga je Enea Golob.

Program je bil razdeljen v dva vsebinska dela. Prvega so z domovinskimi pesmim posvetili državnemu prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. Ta del je z doživeto interpretacijo Gregorčičeve pesmi Soči obogatil Milan Rozman. V drugem delu koncerta so zbori z božičnimi pesmimi zaznamovali praznični čas. Predstavil se je vsak zbor posebej, po dve pesmi v prvem in v drugem delu pa sta ženski in moški zbor zapela skupaj. Ob zaključku doživetega koncerta so vsi trije zbori skupaj zapeli Verdijev Zbor sužnjev iz opere Nabucco. Na klavirju jih je spremljala Ana Šelih.

Polno cerkev poslušalcev in nastopajoče je na začetku koncerta pozdravil konjiški arhidiakon Jože Vogrin. Ob zaključku se jim je zahvalila predsednica ženskega pevskega zbora Darinka Kavčič, ki je vse povabila še pred cerkev na kuhano vino, pecivo in klepet.

 

Desetletje umetnosti klekljanja

22. in 23. december 2018 – Ob 10. obletnici delovanja so članice našega društva, ki ustvarjajo s pomočjo klekljanja, pripravile razstavo svojih umetnin v modri dvorani društva. Predstavilo se je šest klekljaric: Zvonka Krajnc, Zofija Voler, Nada Marinšek, Erika Golčer, Danica Kavc in Nadja Buh.

Ob odprtju razstave so zbrane najprej s pesmijo pozdravile pevke Ženskega pevskega zbora DU z zborovodkinjo Ireno Golob, nato pa je Zofija Voler predstavila prvo ustvarjalno desetletje klekljaric. Kot je poudarila, je bila želja po novem znanju živa že precej prej, a šele oktobra 2008 so našle Anico Virant v Žalcu, ki jih je bila pripravljena naučiti klekljanja. “Tečaja v Žalcu smo se udeležile Vida Bezenšek, Anica Hrovat, Erika Golčer, Zvonka Krajnc in jaz. K svojemu znanju smo dodale 40 ur začetnega in 20 ur nadaljevalnega tečaja. Žal sta se Vida in Anica od nas poslovili, a pridružile so se nam učenki Zvonke Krajnc Danica Kavc in Nada Marinšek, pa tudi Nadja Buh. Mojih šest učenk še ne razstavlja, saj so mlajše in se ne morejo v takšni meri posvečati klekljanju,” je povedala Zofija Voler.

Priznanje za ves vložen trud in lepo razstavo je klekljaricam izrekel predsednik društva Anton Obrul, v imenu Turističnega društva Slovenske Konjice pa je razstavljavke pozdravila še Heda Vidmar Šalamon in spomnila, da je društvo konjiških likovnikov že leta 2009 uvrstilo klekljanje v umetnost in odprlo svoja vrata njenim ustvarjalkam. “Hvala, da ste prinesle to umetnost v naše kraje,” je zaključila.

Pozdrav predsednika društva Antona Obrula

Nastop Ženskega pevskega zbora DU Slovenske Konjice

Zofija Voler je v desetletju naredila 1281 klekljanih izdelkov, pri katerih je uporabila 161 vzorcev.