Na Dnevih medgeneracijskega sožitja

15. maj 2019 – Zveza društev upokojencev Slovenije je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v času od 14. do 16. maja pripravila prve Dneve medgeneracijskega sožitja. K dobro pripravljeni in obiskani prireditvi je opazen delež prispevalo tudi naše društvo.

Na že 44. srečanju pevskih zborov DU Slovenije je kot zbor z najdaljšo tradicijo celjsko pokrajinsko zvezo DU predstavljal Moški pevski zbor Adolf Tavčar z zborovodkinjo Petro Brglez. Na tem najpomembnejšem zborovskem srečanju sta spregovorila predsednik ZDUS Janez Sušnik in direktor JSKD mag. Marko Repnik, na prireditvi pa so podelili tudi priznanja najboljšim sodelujočim na medgeneracijskih natečajih čipk, voščilnic in fotografskega natečaja Podobe medgeneracijskega sožitja 2019.. V komisiji za izbor najboljše čipke je sodelovala tudi članica našega DU, Zofija Voler.

Na odru Sožitje je s svojim privlačnim nastopom pritegnil pozornost Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice z gosti: otroškim pevskim zborom Zlati konjiček in vokalno skupino Vrtca. Združeni zbor, pravo podobo medgeneracijskega sožitja, je vodila Irena Golob.

V ustvarjalnem stičišču ZDUS so na razstavi nesnovne in žive kulturne dediščine z vezeninami in drugimi izdelki sodelovale članice naše skupine Spominčice, ki uspešno ohranja ročnodelsko znanje. Njihove izdelke smo lahko občudovali tudi na razstavi medgeneracijskega natečaja voščilnic 2019, klekljane izdelke pa tudi na razstavi Zgodbe iz hotela Delfin Izola.

Moški pevski zbor Adolf Tavčar je  na osrednji zborovski prireditvi zastopal PZDU Celje.

Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice z gosti

Privlačna razstava ročnih del, ki so jih ustvarile članice skupine Spominčice.

 

Pokrajinsko tekmovanje v pikadu

25. april 2019 – V Mozirju je bilo tekmovanje v elektronskem pikadu PZDU Celje. Med 150 udeleženci so v krasnem vremenu in v športnem duhu nastopile tudi tri naše ekipe – dve ženski in ena moška.

Med 14 ženskimi ekipami je naša prva ekipa dosegla 10. mesto, druga ekipa pa 12. mesto. V prvi ekipi so bile Albina Pekovšek, Marija Martinčič, Nada Veber Smogavec in Jožica Zrnec. Drugo ekipo so sestavljale Sonja Kotnik, Lenka Arnuš, Regina Rančnik, Zofka Voler in Bernarda Mehle.

Moški so bili med 16 ekipami na 11. mestu. Metali so: Jože Malec, Stanko Godec, Ivan Mehle, Franc Pušnik in Milan Zrnec.

Konjiški kegljači spet najboljši

10. april 2019 – Naše društvo je organiziralo tekmovanje Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje v steznem kegljanju.

V moški konkurenci je bila najboljša ekipa DU Slovenske Konjice (Stanko Gmajner, Žarko Vogrin, Zdravko Salobir in Srečko Bornšek) z 2180 podrtimi keglji. 2. mesto (Zdravko Pondelak, Drago Valentič, Roman Daugul in Bojan Zaveršnik) Aljažev Hrib, 1920 kegljev, in 3. mesto (Jože Turnšek, Jože Krajnc, Ivan Petek in Rudi Lah) Ostrožno, 1821 podrtih kegljev. Posamezno moški: 1. mesto Žarko Vogrin, 567 kegljev, 2. mesto Stanko Gmajner, 545 kegljev in 3. mesto Zdravko Salobir, 539 kegljev.

Ženske ekipno: 1. mesto Slovenske Konjice (Vera Malič, Darinka Bogatin, Olga Leskovar in Ana Butolen), 1855 kegljev, 2. mesto Slovenske Konjice II. ekipa (Sonja Kotnik, Valerija Košič, Jožica Zrnec in Zofka Voler), 1679 kegljev, in 3. mesto Rimske Toplice (Marija Randjelović, Fani Žveplan, Jožica Stopinšek in Bogdana Teršek), 1625 kegljev. Posamezno ženske: 1. mesto Vera Malič, 485 kegljev, 2. mesto Ana Butolen, 464 kegljev in 3. mesto Darinka Bogatin s 453 podrtimi keglji.

Zbrani kegljači pred podelitvijo priznanj

Moška zmagovalna ekipa takoj po tekmi

Ženska zmagovalna ekipa, levo predsednik komisije za šport in rekreacijo pri PZDU Celje Dani Vovk, desno naš predsednik Anton Obrul.

90 let Maksimiljana Korberja

4. april 2019 – Koordinatorica programa Starejši za starejše Milena Brečko Poklič in njena pomočnica Zofija Voler sta ob 90. rojstnem dnevu obiskali Maksimiljana Korberja. Rojstni dan je sicer imel že 31. januarja, a žal takrat zaradi smrti žene Zinke, s katero je v ljubezni preživel več kot šest desetletij, ni bil čas za praznovanje.

“Hudo mi je, ker je žena umrla, ni pa hudo, da sem toliko star. Srečo imam, da sem dočakal 90. rojstni dan,” pravi čili nekdanji učitelj in se spominja prehojene poti. “Doma sem bil v Orovi vasi pri Polzeli, nato sva z ženo živela na njenem domu v Parižljah. Skupaj s sinom smo se preselili v Slovenske Konjice, saj sva edino tukaj lahko dobila službo oba na isti šoli.” Učila sta na na spodnji šoli, današnji OŠ Ob Dravinji. Maksimiljan je učil kemijo in fiziko: “Če me boste kaj spraševali, bom rekel, da sem že vse pozabil,” se pošali. Sicer pa je poleg v osnovni šoli honorarno poučeval še v Zrečah na delovodski šoli.

Hišo pod Škalcami, dom Korberjevih, je v veliki meri pomagal zgraditi z lastnimi rokami. “Želel sem, da je vse narejeno tako kot je treba.” Natančnost je pač ena izmed njegovih značilnih lastnosti. Zagotovo tudi delavnost: “Dela je vedno dovolj, če ga le vidiš. Če ga ne vidiš, ga pa ni,” pribije. Najbolj ga kliče vrt, kjer se ne ustraši nobenega dela, sicer pa je prilagodil življenje letom. Po kosilo v šolo, v trgovino in po drugih opravkih se sedaj, ko nima več avtomobila, vozi s štirikolesnikom, oziroma električnim skuterjem, delo na vrtu mu olajša stolček. Za nekatera opravila poskrbijo drugi, pa gre. “Sin tudi pride,” še doda.

A najraje govori o svoji ženi: “Celo življenje sva se lepo imela. Verjamete ali ne – nikoli se nisva kregala. Veste, v življenju je najbolj pomembno to, da se ljudje razumejo, da nisi na nikogar jezen. Res je pomembno, da se imajo ljudje radi,” nam zaupa svojo življenjsko modrost. To niso samo besede, saj je za ženo, ki jo je dvakrat prizadela kap, skrbel ves čas doma: “Preden je umrla, je zbrala vso svojo moč in me še enkrat pogledala.” Ta pogled, in seveda spomini, ga grejejo in mu lepšajo dneve. Zaradi njih ni nikoli osamljen.

Zofija Voler in Maksimiljan Korber

Razstava ročnih del

30. in 31. marec 2019 – V Modri dvorani našega društva so bili na ogled sadovi spretnih rok naših članic, povezanih v sekciji Spominčice.

Razstava je pritegnila obiskovalce od blizu in daleč, njihove vzpodbudne besede pa so dale ljubiteljicam ročnih del nov zagon. Dvajset se jih redno zbira in skupaj ustvarjajo različna ročna dela. Tokrat so prevladovale vezenine, pleteni izdelki in cvetje v različnih tehnikah izdelave. Del razstave so namenile tudi bližnjim velikonočnim praznikom.

Zdravljenje s konopljo

26. marec 2019 – Prisluhnili smo predavanju na temo Zdravljenje s konopljo – smo že pripravljeni? Predavala je Nina Kovačič, mag. farm., iz Celjskih lekarn.

Že stoletja so v zdravljenju uporabljali izvlečke konoplje. V Sloveniji se lahko kanabinoide, ki so sintezno pridobljeni, uporablja v medicinske namene od leta 2014. Na predavanju smo spoznali zdravila, ki so trenutno pri nas na voljo, za kakšen namen se lahko predpisujejo ter terapevtski potencial, ki ga kažejo kanabinoidi.

Tudi tokrat sta predavateljica Nina Kovačič in vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm., spec., odgovorili na številna vprašanja udeležencev predavanja.

Leto 2018 je bilo odlično

21. marec 2019 – Člani društva smo se zbrali na rednem letnem zboru. Delo zbora sta na pot s pesmijo pospremila moški in ženski pevski zbor društva. Po pozdravu konjiškega župana Darka Ratajca, ki je izrazil željo po dobrem sodelovanju, je zbrane nagovoril predsednik društva Anton Obrul.

Ugotovil je, da je društvo v minulem letu delalo odlično, kar so opazili tudi drugi. Kot najboljše društvo v celjski pokrajini je bilo prejemnik posebnega priznanja in nagrade ZDUS. K temu so prispevali vsi programi, ki jih v društvu razvijajo. Športniki tekmovalci, aktivnih je preko 190, so bili skupni zmagovalci v celjski pokrajini, člani društva pa so aktivni tudi v športni rekreaciji. Program Starejši za starejše je zabeležil že deseto obletnico aktivnega dela in v tem času zabeležil 7183 obiskov pri starejših od 69 let, pevska zbora, moški in ženski, sta redno nastopala, med drugim tudi na samostojnem božičnem koncertu. Oba zbora sta napovedala tudi nastop na prvih Dnevih medgeneracijskega sožitja, ki jih maja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani pripravlja ZDUS. Zeliščarice skupine Kopriva so spoznavale zdravilne zeli in njih uporabo, članice ročnodelske skupine Spominčice so ustvarjale in prav tako postavile na ogled svoje izdelke, lani prvič ločeno tudi klekljarske. Poleg tega so se predstavile tudi na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani na srečanju slovenskih društev upokojencev. Člani društva so se lani tudi radi udeleževali izletov, letovanja in skupnih praznovanj. O podrobnostih dela v posameznih sekcijah in načrtih za naprej so spregovorili njihovi vodje.

Zbor je sprejel tudi posodobljena pravila društva, predsednik pa je podelil letošnja priznanja. Priznanja DU Slovenske Konjice so prejeli: Helena Ajdnik, Danica Kavc, Vera Malič, Dragica Stjepčevič, Erna Hlastec in Berta Kolar. Priznanja PZDU Celje so prejeli: Jože Malec, Ivica Podgrajšek in Marija Kavčič, priznanje ZDUS pa Zofija Voler.

Zbrane člane društva so nagovorili tudi gostje. Regijska koordinatorica programa Starejši za starejše Ivanka Tofant je med drugim dejala, da upokojenci zaradi nizkih pokojnin ne živimo življenja, ampak ga le preživljamo. O tem priča tudi podatek, da so lani ob 10 tisoč obiskih zagotovili pomoč kar 5450-krat, a kot je dajala,: “Številke niso pomembne, pomemben je program, ki pomaga vsem, tudi tistim, ki niso člani društev upokojencev.” Majda Makovšek, predsednica DU Oplotnica, jo je v svojem nagovoru dopolnila: “Lepo, da pomagajo prostovoljci, a več bi morale narediti institucije, ljudje, ki jih za to plačujemo!” Željo po dobrem nadaljnjem sodelovanju so izrekli še podpredsednik DU Zreče Anton Ošlak, vodja MCDD Karmen Kukovič ter predsednik Turističnega društva Slovenske Konjice Cveto Štefanič.

Prejemniki priznanj, desno predsednik Anton Obrul

Med nagovorom župana Darka Ratajca.

Zapela sta naša pevska zbora.

Priznanje ZDUS je prejela Zofija Voler.

Več znanja – boljša pomoč

13. do 15. marec 2019 – Koordinatorica programa Starejši za starejše Milena Brečko Poklič in njena pomočnica Zofija Voler sta bili na izobraževanju koordinatorjev programa, ki ga je v Izoli pripravila Zveza društev upokojencev Slovenije. Pridružili sta se koordinatorjem iz celjskega, savinjskega, šaleškega in koroškega področja.

Kot je v uvodu srečanja poudarila Amalija Šiftar, je program v Sloveniji prepoznan kot koristen. Narejenega je bilo ogromno dela, saj je bilo v letih od 2004 do 2018 zabeleženih preko milijon obiskov in več kot 400 tisoč pomoči. To je zagotovilo 3457 prostovoljcev, ki so opravili 8,5 milijona ur prostovoljnega dela. Žal pa je iz poročil razviden tudi strm porast pomoči, kar govori o slabšanju gmotnega položaja upokojencev. Potrebe po pomoči so se namreč od leta 2014, ko jih je bilo zabeleženih manj kot 46 tisoč, do leta 2018 skoraj podvojile in presegle 80 tisoč: “Pri tem so velike razlike med regijami. Najtežji je položaj upokojencev v Pomurju, kjer več kot tretjina starejših nima dovolj sredstev za preživetje, sledijo Podravje, Posavje, Celjsko in Dolenjska,” je povedala. Opozorila je še na pomanjkanje kadrov na področju socialne oskrbe in potrebo po ustreznem družbenem priznanju prostovoljnega dela v socialno varstvenih organizacijah, na umestitev prostovoljskega dela v zakon o dolgotrajni oskrbi, se zavzela za enakost obravnave v zdravstvenem varstvu ter za zahtevane spremembe pokojninske zakonodaje, ki bodo omogočile dostojno preživetje. Sedaj namreč skoraj 342 tisoč upokojencev živi na ali pod pragom revščine, pri čemer so še posebej ogrožene ženske, ki živijo same.

O delu prostovoljcev v programu Starejši za starejše, o dobrih in slabih izkušnjah, so govorile tudi pokrajinske koordinatorice. Ker je za doseganje ciljev potreben denar, so v nadaljevanju z zanimanjem prisluhnili Janezu Ferjanu, ki je predstavil nov pravilnik o financiranju programa.

Zbrani v Izoli so prisluhnili tudi strokovnim temam. Marinka Lampreht je pripravila dve: Preveč zadolžitev, premalo časa – kje sem pa jaz, prostovoljec ter Kako se pogovarjamo z žalujočimi. Sicer pa so tudi na tokratnem srečanju precejšen del časa namenili usposabljanju za delo v računalniškem programu BOPRO, zadnji dan pa so prisluhnili še informacijam o nasilju nad starejšimi in delu Belega obroča, o Diners kartici, namenjeni prav prostovoljcem, ter o projektu Varni in povezani na domu, oziroma e-oskrbi, storitvi Telekoma Slovenije, ki zagotavlja pomoč na daljavo ter učinkovito podpira bolj samostojno in varno bivanje starejših, invalidov, bolnikov s kroničnimi boleznimi, bolnikov po težjih operativnih posegih in oseb z demenco v njihovem domačem okolju.

Tudi brez sladkorja je lahko življenje sladko

26. februar 2019 – V prostorih Društva upokojencev v Slovenskih Konjicah smo imeli predavanje Tudi brez sladkorja je lahko življenje sladko. Predavala je Eva Voh, mag. farm., iz Celjskih lekarn.

Kot je poudarila, sta prehrana in redna telesna dejavnost pri sladkornem bolniku (in vseh ostalih) v tesni povezavi z zdravjem in počutjem ter z vzdrževanjem normalne vrednosti glukoze v krvi. Predstavila je načela uravnotežene prehrane, pomen telesne dejavnosti pri obvladovanju sladkorne bolezni pa je obogatila tudi s praktičnimi vajami.

95 let Jožefa Dragana

12. februar 2019 – Predstavniki našega društva, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, smo z najlepšimi željami obiskali dolgoletnega člana društva, Jožefa Dragana, ki je 4. februarja dopolnil 95 let.

“Hitro so minila,” ugotavlja zgovoren slavljenec. A ni bilo vedno tako. Nekatera leta, tista, ki so ga zaznamovala, so tekla le počasi. Spomini odhitijo desetletja nazaj, v čas druge svetovne vojne. “Partizanom sem sem pridružil leta 1943,” pripoveduje. Na Dolenjskem, kjer se je (v Jagodniku) tudi rodil. “Hudi, krvavi boji so bili v teh krajih…” Beseda se zatika ob bolečih spominih. A je preživel in dočakal svobodo. Takrat se je za celih pet let pridružil mornarici. Živel je na ladjah v Šibeniku, Puli in tudi Splitu, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, Konjičanko Zoro. A preden sta zaživela v njenem domačem kraju, je moral premagati še eno težko preizkušnjo. “Zbolel sem za tuberkulozo. Več kot leto in pol sem se zdravil v bolnišnici v Ljubljani in potem še na Golniku.” Tudi to je minilo. Čas je bil za lepši del življenja.

Leta 1951 se je preselil v Slovenske Konjice in v začetku leta 1952 se je poročil z izbranko Zoro, ki se je spominjamo kot prve bolničarke in nato medicinske sestre v Slovenskih Konjicah. Z rojstvom sina Branka je bila družina Dragan popolna. Kmalu so se preselili v nov dom pod Škalcami in leta so minevala. Jože je delal v Konusu, se upokojil in zaživel novo življenje. Z ženo sta bila vsa leta zvesta člana društva upokojencev, pa tudi stranke DeSUS. Jože je še vedno, a žal od sredine decembra brez svoje življenjske tovarišice. “Skupaj sva preživela 67 let. Tako jo pogrešam… Najbolj pogovore z njo, saj sva si imela vedno veliko za povedati – tudi potem, ko je zbolela Zdaj je vse drugače.” Težko se je navaditi na novo življenje v teh letih. Resda ima Jože močno oporo v sinu in njegovi družini, ki živi v isti hiši, a žene ne more nič nadomestiti. Zadnji mesec je zanj še toliko težji, ker se je zaradi poškodbe noge moral odpovedati vsakodnevnim potem po Konjicah. A saj bo kmalu bolje. Jože Dragan je močen mož, navajen premagovati težave. Naj bo pri tem uspešen in čimbolj zdrav zakorači proti stotim!

Anton Obrul, Zofija Voler ter  Jože in Branko Dragan