22. januar 2026 – Prisluhnili smo Alfonzu Cugmasu in njegovi zanimivi predstavitvi sedmih največjih maratonov na svetu.
To so maratoni v Berlinu, New Yorku, Londonu, Chicagu, Bostonu, Tokiu in Sydneyu. Vseh teh maratonov se je udeležil tudi Alfonz Cugmas, ki nam je v sliki in besedi predstavil svoje izkušnje. Zvedeli smo marsikaj o pripravah na zahtevno preizkušnjo, o pomenu teka za zdravje in seveda tudi o samih mestih, kjer so bili maratoni.
19. januar 2026 – V Sojeku so prostovoljke programa Starejši za starejše obiskale Ivano Ribič, ki je 8. januarja praznovala 90 let.
„Življenje je borba. Delaj, dokler lahko,“ je ob obisku povzela svoje misli ob 90-letnici. Delo jo je spremljalo večino življenja. Najprej doma v Črešnjicah, nato na veliki kmetiji v Sojeku, kamor se je primožila. Kmetija je hribovita in velik del jo prekriva gozd. Njihov gozd sega vse do najvišjega vrha Konjiške gore, Stolpnika. Ob delu na kmetiji in treh otrocih, dveh hčerah in sinu, ni dela nikoli zmanjkalo, še zlasti ker je hodila tudi v tavrh in pomagala sosedom. Mož jo je zgodaj zapustil, star komaj 54 let. Ivana je rinila naprej skozi življenje. Otroci so odrasli, srednji, sin Rudi, je prevzel kmetijo in veliko breme je lahko odložila. Ker je ob gospodarjenju hodil na delo v Unior, je bila vsaka mamina pomoč še vedno dobrodošla. Sin je zgradil novo hišo in posodobil kmetijo, mama pa je želela ostati v svoji stari hiši. Tam se še vedno počuti najboljše. „Rudi prileti vsako jutro in mi zakuri,“ pripoveduje. Seveda sedaj, ko mama ne zmore več, poskrbi tudi za vse drugo, kar potrebuje. Ob gledanju televizije in poslušanju radia ji čas kar hitro mineva, vedno znova pa se razveseli obiskov katerega od sedmih vnukov in enajstih pravnukov. „Ob moji 90-letnici so mi pripravili pravo veselico. Zelo lepo je bilo,“ zadovoljno pove.
Spomini grejejo in ne dovolijo, da bi se kadar koli počutila osamljeno: „ Nič mi ni dolgčas. Celo življenje sem delala in ko mi ni bilo treba ali nisem mogla več, najprej nisem vedela, kaj bi, potem pa sem se navadila. Lepo mi je in moja edina želja je, da bi še nekaj časa tako ostalo.“ To ji želimo tudi mi. Vse najboljše, Ivana Ribič!
Ivana Ribič in prostovoljka Olga Beškovnik
14. januar 2026 – Danes praznuje 90-letnico Tone (uradno Anton) Obrul, častni član Društva upokojencev Slovenske Konjice, ki je celih 16 let društvo tudi vodil. S skromnostjo, strpnostjo in pripravljenostjo na sodelovanje. A to je le delček njegove bogate življenjske poti.
Začela se je leta 1935 na Prevratu, v bolnišnici Rdečega križa (prej Christiane lazaret). Bil je edinec, a nikoli sam, saj je povsod našel prijatelje – tako v času šolanja kot kasneje, ko je služboval v Konusu, Kostroju in v Oddelku za notranje zadeve Skupščine občine Slovenske Konjice, kjer je bil načelnik. A bolj kot sama službena mesta, so ga zaznamovale druge dejavnosti. Glasbi, na primer, je ostajal zvest dolga leta. Bil je član legendarnega ansambla Dixie-08, v katerem je igral na kitaro. Dixie-08 je med drugim imel koncerte s plesom v Rogaški Slatini. Tja so se vozili z vlakom in ravno na eni izmed voženj je spoznal svojo bodočo ženo Elo. Ljubezen je vodila v zakon in rojstvo hčerke Metke. Z ženo sta bila vedno trdna naveza in sta skupaj tudi sedaj, ko sta se zaradi bolezni preselila v Lambrechtov dom.
Lambrechtov dom je Tone Obrul dobro poznal že prej, saj je kot predsednik društva upokojencev pogosto prihajal na obiske k članom društva, redno pa je kot pevec Moškega pevskega zbora Adolfa Tavčarja stanovalce razveseljeval tudi s pesmijo.
Pred manj kot štirimi leti, marca 2022, je prejel naziv Častni član Društva upokojencev Slovenske Konjice. Prejel ga je za 16-letno predsedovanje ter posebne zasluge za delovanje, razvoj in napredek društva. Predsednik je bil od leta 2006 do leta 2022. To je čas, ko je društvo širilo svojo dejavnost na številna področja. Leta 2008 je pristopilo k programu Starejši za starejše in s tem skrb za starejše s članov društva razširilo na vseh starejše na območju. Leta 2011 je društvo želelo narediti še kaj več v dobro vseh upokojencev in vključilo se je v tako imenovano „aktivno državljanstvo“: „Da bi dosegli spremembe v dobro vseh, smo s predlogi obiskovali poslance državnega zbora, izvoljene na Konjiškem. Čeprav so nam vsi skrbno prisluhnili in se često tudi strinjali s predlogi, je ostalo samo pri tem,“ je še dandanes razočaran.
Leta 2018 so odlično delo društva opazili tudi drugi. Kot najboljše društvo v celjski pokrajini je bilo prejemnik priznanja in nagrade ZDUS. Upravičeno, saj so bili športni tekmovalci zmagovalci pokrajinskih športnih iger (Tone je dolga leta tekmoval v ekipi kegljačev s kroglo na vrvici), program Starejši za starejše je zabeležil desetletnico, oba pevska zbora sta redno nastopala, aktivno so delovale zeliščarice in ustvarjale rokodelke…
Vse to so le delčki iz življenja Toneta Obrula, ki se je aktivno vključeval tudi v lokalno politiko kot občinski svetnik in stkal odlične vezi z mladimi v Mladinskem centru Dravinjske doline. Vse v želji, da pomaga ustvarjati čim boljše pogoje za življenje vseh. Odkritosrčno in vedno prijazno, ne le z besedami, temveč z dejanji. Tudi zato mu ob 90-letnici želimo, da mu življenje vrne vsaj delček dobrote, ki jo je vedno širokosrčno razdajal. Vse najboljše, naš dolgoletni predsednik!
Med nagovorom predsednika na prireditvi ob 70-letnici DU Slovenske Konjice leta 2021.
22. december 2025 – Naše tradicionalno srečanje ob zaključku leta je potrdilo, da za dobro voljo ne potrebujemo veliko.
Zbrali smo se v Konjičanki v družbi prijateljev. Nagovorila nas je predsednica društva Milica Dabanovič, ki je na kratko povzela pestro in zanimivo društveno leto ter hkrati zaželela vsaj tako uspešno leto 2026. Svoje prijetnemu druženju so dodali glasba in ples, nekaj prijetnih presenečenj, zdravica s penino, lepe želje in topli objemi. To je to, ali kot je zapisala naša Vikica: „Lepo je biti upokojenec … v Konjicah.“
12. december 2025 – Prostovoljke programa Starejši za starejše in Krajevne organizacije RK Bezina so obiskale Srečka Iršiča ob njegovem 90. rojstnem dnevu.
Srečko Iršič se je rodil na Skomarju kot najstarejši med enajstimi otroki (danes živijo še trije bratje in ena sestra). Življenje v veliki družini mu je izoblikovalo vrednote, ki jih je skupaj z že pokojno ženo Zofko prenesel tudi na svoje tri otroke. Delovno dobo je preživel v zreškem Uniorju, nadvse rad pa je imel delo v naravi, kjer je preživljal večino svojega časa. Spomini na mlajša leta so povezani tudi z njegovim avtomobilom in ljubeznijo do slovenske ljudske pesmi.
Vnuki, pet jih ima, so seveda zgodba zase. Z ženo sta jih z veseljem pazila, dedi pa je bil tudi vedno pripravljen zaspance na hitro odpeljati v šolo. Del družinskega življenja so bili tudi otroci, ki sta jim z ženo kot rejnika omogočila lepše življenje v toplem, varnem okolju. Takšno okolje ima sedaj tudi slavljenec. V bolezni so mu v veliko oporo sin Robi z ženo Marjano in vnuki, ki so vedno pripravljeni poskrbeti za dedija. Seme dobrote, ki ga je posejal, je obrodilo obilne sadove. Naj jih še dolgo uživa!
Slavljenec v družbi prostovoljk in sina Robija, v ozadju njegova rojstna hiša na Skomarju
6. december 2025 – Mladinski center Dravinjske doline in Društvo upokojencev Slovenske Konjice sta pripravila božično rokodelsko delavnico.
V njej so v tesnem medgeneracijskem sodelovanju izdelovali papirnate rožice, voščilnice, angelčke in zvončke. „Imeli smo se lepo,“ so ocenili sodelujoči. Vsaj tako lepi kot počutje so bili tudi ustvarjeni izdelki.
