Predavanje o suhem očesu

30. januar 2024 – Predavanje na temo „Suho oko? Pa čeprav se ves čas solzim?“ je pritegnilo številne poslušalce.

Z nami so bili farmacevti iz Celjskih lekarn, predavala je Tanja Zdolšek, mag. farm. Med drugim je poudarila, da je pogosto solzenje eden od simptomov bolezni suhega očesa, ki je vse pogostejša bolezen in lahko prizadane tako mlade kot starejše. Osrednji del predavanja je bil namenjen samozdravljenju, ko težave še niso prehude. V odgovorih na vprašanja je svoj del prispevala tudi vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm., spec.

90 let Pavle Štuklek

17. januar 2024 – Z dobrimi željami smo skupaj s predstavniki Rdečega križa, Karitasa ter številnimi sorodniki in prijatelji v konjiškem župnišču obiskali našo dolgoletno članico, Pavlo Štuklek, ki je prav na ta dan praznovala 90-letnico.

Srčna gospa Pavlica že od leta 2006 po svojih najboljših močeh gospodinji v župnišču, spomnimo pa se je tudi iz let, ko je delala v konjiški papirnici in v pekarni in slaščičarni Rogla. Kot otrok je odraščala v družini s še tremi brati in sestrami v Polenah, večino življenja pa so njen dom Slovenske Konjice. Mož Drago ji je umrl že pred tremi desetletji, edini sin Drago pred petimi leti. Težke preizkušnje je gospa Pavlica prebrodila s svojim načinom življenja, v katerem igra osrednjo vlogo pomoč drugim. Na pobudo gospe Trezike je začela prostovoljno pomagati v konjiškem župnišču in ne glede na leta še vedno vztraja: „Perem, kuham in še kaj postorim, če ne morem, pa dol sedem. Malo se leta že poznajo, Človek ni več tak kot je bil,“ prizna. Ko je imela še več energije, je skoraj pet let hodila pomagati tudi na Sladko Goro nekdanjemu konjiškemu kaplanu Roku Metličarju. „Samo dobro voljo je treba imeti, pa vse gre,“ pravi..

Njeno srčnost in dobro voljo vsi cenijo. Preprosto radi jo imajo. To je bilo dobro videti tudi na njen praznični dan, ko so si kljuko na vratih župnišča podajali številni ljudje, ki so ji prišli zaželet vse najboljše. Vlogo gostitelja je tokrat prevzel kar arhidiakon Jože Vogrin, ki za gospo Pavlico rad reče, da mu je kot druga oma, največja želja slavljenke pa je preprosta: „Da bi se le vsi razumeli!“ Če bi bili ljudje tako dobrosrčni in vedno pripravljeni pomagati, kot je gospa Pavlica, bi se to tudi uresničilo. Zdravja in dobre volje ji želimo!

Vesel zaključek leta

28. december 2023 -Naš skupen zaključek leta v Konjičanki je bil takšen kot leto 2023 – poln veselja in prijetnega druženja.

O uspešnem delu društva je spregovorila predsednica Milica Dabanovič, mi vsi pa smo njene besede potrdili z dobro voljo, s pesmijo in plesom. Pri tem je imel zasluge tudi duo Mali greh. Za svetel vzgled nam je bila najstarejša udeleženka, Frančiška Bauman, ki bo februarja dopolnila 92 let, a bi po šolsko lahko rekli, da nikoli ne manjka. V taki družbi človek z optimizmom nazdravi prihajajočemu novemu letu. Najpogostejša želja je seveda tista „da bi le zdravje bilo“ – za vse ostalo v društvu že poskrbimo!

Druženje zeliščaric

December 2023 – Članice naše sekcije Kopriva so se tudi letos zbrale ob zaključku leta in v sproščenem klepetu preverile, kakšno leto je za njimi, načrtovale delo v prihodnjem letu ter si seveda zaželele vse dobro.

Predavanje o svetovanju farmacevtov

19. december 2023 – V prostorih društva je bilo predavanje na temo Svetovalna vloga lekarniških farmacevtov. Predavala je Katarina Ogrinc, mag. farm., iz Celjskih lekarn.

“Aktivnosti in storitve za zagotavljanje varnega zdravljenja z zdravili postajajo čedalje bolj prepoznavne, priznane in izvajane v sistemu zdravstvenega varstva. Pomembno vlogo v izvajanju teh storitev ima magister farmacije in to na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti.“ je poudarila Katarina Ogrinc in predstavila že utečene in tudi nove brezplačne lekarniške storitve ter sodobno, svetovalno vlogo farmacevtov.

Predavanje je dopolnila vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm., spec, ki je sodelovala tudi pri odgovorih na številna vprašanja sicer maloštevilnih udeležencev.

90 let Marije Žvikart

7. december 2023 – Ob visokem jubileju, 90-letnici, smo obiskali našo dolgoletno članico Marijo Žvikart. „V življenju je največ vredno zdravje, ljubeča družina in dobri sosedi,“ pravi in zadovoljno ugotavlja, da vse to ima. Resda ne more več delati tako kot je včasih, a ji življenje lepšata sinova Zdravko in Aleksander, pet vnukov in dva pravnuka, obiskov v znani čebelarski družini pa tudi nikoli ne zmanjka. O tem smo se lahko prepričali tudi ob našem obisku.

Marija Žvikart izvira iz Kraberka, iz družine z devetimi otroki: „Siromašni smo bili, a smo vseeno zrasli,“ pripomni. Od doma je bila navajena na delo, tako da ji potem, ko je zaživela v Slovenskih Konjicah, kjer si je ustvarila družino, ni bilo težko. Moža Franca Žvikarta je spoznala v stari graščini, kjer sta oba stanovala. Še danes se spominja, s kako starim kolesom se je pripeljal… A to je bil zanjo in čebelarstvo na Konjiškem pomemben dogodek. Franc (doma je bil iz Dravč pri Vuzenici) je namreč že v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja končal čebelarsko šolo in pridobil naziv Kvalificirani delavec v čebelarstvu – poklic čebelar. V Konjice so ga povabili prav z željo, da razvije v teh krajih čebelarstvo. Pri tem je bil več kot uspešen, saj je vzgojil številne čebelarje, med njimi tudi, kar je najbolj pomembno, tudi sina naslednika – Aleksandra, ki se je povzpel do naziva Čebelarski mojster. Čebele so tako zaznamovale tudi Marijino življenje.

Ob delu – najprej v zadrugi, potem pa v Straškovi mesnici, je pomagala pri gradnji hiše na Mizarski cesti in potem pri skrbi za čebele. „Ko smo prišli iz službe, smo vsi hiteli k čebelam. Včasih še južnali nismo,“ se spominja. S čebelami je bilo veliko dela, a je bilo vredno.

Ob vsem delu je vedno našla čas tudi za sprostitev, za kratke izlete (za daljše ni bilo časa), tudi za sprehode, ki jih je ohranila še v zrela leta. „Zelo pridna je bila. Vsako jutro, ko sem vstal, je že delala na vrtu,“ je hitel pripovedovati eden izmed bližnjih sosedov. No, zdaj ne vstaja več ob šestih, dolge poti so zamenjali kratki sprehodi, a se ne pritožuje: „Zaenkrat sama poskrbim zase. Če ne morem spati, sedem na posteljo in gledam skozi okna, včasih pa televizijo. Malo me pa vseeno jezi, da ne morem delati.“ K sreči je vedno v bližini kdo od domačih, ali pa pridejo na obisk sosedi. Rada ima družbo. Verjetno je tudi zato bila čisto zadovoljna, ko je bila krajši čas po poškodbi v Lambrechtovem domu: „Počutila sem se kot doma.“ A najlepše je, kadar je obkrožena s svojo družino. Naj še dolgo uživa v njihovi družbi!

Prostovoljka v programu Starejši za starejše Vikica Šuberger, častni član društva Anton Obrul in predsednica društva Milica Dabanovič v družbi slavljenke.

Na praznični dan so se predstavnikom društva pri voščilu Mariji Žvikart pridružili tudi bližnji sosedje.

Marija z družino sina Aleksandra