Najvišje priznanje Štefanu Vidi

22. september 2020 – Zaradi ukrepov ob pojavu bolezni Covid-19 ni bil mogoč zbor članov Društva upokojencev Slovenske Konjice, napovedan za 18. marec 2020. Na njem bi podelili tudi priznanja članom za uspešno delo v letu 2019. Upravni odbor društva je zato sprejel odločitev, da priznanja podeli na razširjeni, slavnostni seji upravnega odbora.

Na slavnostni seji je zbranim razloge za takšno odločitev še enkrat predstavil predsednik društva Anton Obrul. Delo v preteklem letu je označil kot zelo dobro, saj so člani v vseh sekcijah dosegli ali presegli zastavljene cilje. O svojem delu so upravnemu odboru in tudi vsem zunanjim inštitucijam ustrezno poročali.

Predsednik je tokrat izpostavil uspehe športnikov, ki so se lani v celjski pokrajinski zvezi uvrstili na tretje mesto. Delo društva je pohvalila tudi predsednica Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje Zdenka Jan in posebno zahvala izrekla vsem, ki sodelujejo v programu Starejši za starejše. Delo v tem programu je živo tudi letos, žal pa, kot je povedala predsednica Komisije za šport pri PZDU Celje Zofija Voler, letos ni bila mogoča organizacija športnih tekmovanj.

Za uspešno delo v preteklem letu so priznanja DU Slovenske Konjice prejeli: Vikica Šuberger, Fanika Založnik, Barbara Očko, Silva Pušnik, Alenka Slapnik, Stanka Ratajc, Branko Zagomilšek, Valerija Košič, Darinka in Vlado Bogatin ter Ana Butolen. Priznanja sta jim izročila predsednik Anton Obrul in podpredsednik Štefan Vida. Priznanja pokrajinske zveze društev upokojencev je podelila predsednica Zdenka Jan. Pisno priznanje je prejela Marija Logar Menih, bronasto plaketo pa Milena Brečko Poklič. Janova je izročila tudi dve priznanji Zveze društev upokojencev Slovenije. Marija Martinčič je prejela pisno priznanje ZDUS, Štefan Vida pa veliko plaketo ZDUS.

Društvo je posebne zahvale podelilo tudi zaslužnim športnikom. V imenu ekipe državnih prvakov v kegljanju jo je sprejel Srečko Bornšek, v imenu ženske ekipe, regijskih prvakinj, pa Vera Malič. Za najboljši dosežek doslej se je društvo zahvalilo tudi šahistom.

Štefan Vida, Anton Obrul in Zdenka Jan

Prejemniki priznanj za delo v letu 2019 s predsednico PZDU Celje Zdenko Jan in predsednikom društva Antonom Obrulom

90 let Marije Vivod

18. september 2020 – Med 90-letnike se je ta mesec vpisala tudi Marija Vivod, ki jo lahko pogosto srečamo na konjiških ulicah.

“Zdravnik je rekel, da moram migati. Če se bom zapustila, bom obležala.” Tega pa slavljenka, polna energije, seveda ne želi. Hudega je bilo dovolj že v življenju. “Iz Konjiške vasi sem doma in ko sem imela 10 let, sem že kuhala kosilo za celo družino, sedem nas je bilo. Bila sem najstarejši otrok in zato tudi največkrat tepena. Verjetno za vzgled…” se spominja. Življenje ni bilo lahko niti v času njene odraslosti: “Na Lipu sem delala več kot 35 let, zidala…” Težko je bilo tudi v času njenega prvega zakona zaradi moževe bolezni. A po njegovi smrti je našla drugega moža in življenje je bilo spet lepo. Žal je tudi on že umrl: “Takrat sem se preselila v ta naš upokojenski blok. Tu imam čudovite sosede. Veste, lepo je, če te imajo ljudje radi.” To so ji ob rojstnem dnevu tudi pokazali z vrsto presenečenj. Dobri sosedje, sin, hči, vnuki… To bogati življenje, ne glede na leta: “Veste, moj ded je bil star 101 leto, ko je umrl. Tudi jaz bi rada še živela, hodila okoli, brala časopise… Se kar malo bojim tega korona virusa,” zaključi dobro voljna 90-letnica.

Ob slavljenki: Vikica Šuberger, prostovoljka v programu Starejši za starejše Kristina Veljič in predsednik našega društva Anton Obrul

Vilko Premru, 90-letnik

18. september 2020 – Že na začetku poletja je praznoval 90-letnico Vilko Premru iz Slovenskih Konjic, predstavniki našega društva pa smo mu lepe želje izrekli šele sedaj.

“Lepo je bilo. Prišli so sorodniki in sosedi in naredili pravo žurko,” se spominja 30. junija. Ko pa sežejo spomini v preteklost, so najlepši iz rane mladosti, iz prvih 11 let, ki jih je preživel s prijatelji v takrat še čisto drugačnih Slovenskih Konjicah. “Otroci smo takrat imeli svobodo,” pripomni in z razumevanjem doda, da so sedaj pač drugačni časi. Da se v življenju vse spreminja, je okusil na lastni koži. “Leta 1941 so našo družino Nemci izgnali v Bosansko Krupo. Očetu je preko sorodnikov in kneza Windischgraetza, pri katerem je bil logar, uspelo, da smo se lahko preselili v Planino pri Postojni, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Tam smo bili do osvoboditve. Leta 1945 sem šel v uk za orodjarja na Češko. Ko sem se vrnil, so me z dekretom poslali v Ljubljano, v tovarno Rog. Ker nisem dobil stanovanja, sem zaprosil za premestitev in februarja 1949 sem odšel v Zreče, v Unior, kjer sem ostal vse do upokojitve, polnih 40 let.”

V teh letih se je dogajalo marsikaj: šel je k vojakom (“Služil sem v Brežicah in bil dve leti mitraljezec na avionu…”), študiral in se leta 1967 poročil. Z ženo Marijo, ki jo v kasnejših letih najbolj poznamo kot ravnateljico Osnovne šole Pod goro, sta “na ribezu” (vsi starejši Konjičani dobro vedo, kje je to) zgradila hišo, kjer še vedno živita. Hčeri Andreja in Katja sta si že spletli svoji gnezdi, a domov radi prihajata: “Ko pridejo skupaj, govorijo samo o šoli. Vsi, tudi starejši vnukinji, so v prosveti.” To ni pritoževanje, saj je v njegovih besedah čutiti očetovski ponos.

Ko se ozira po vseh devetih desetletjih, zadovoljno ugotavlja: “Da bi le ostalo tako kot je. A vse se spreminja. S tem se moramo sprijazniti.” Nekatere navade so ob tem stalnica: “Ko žena vstane, jo vsako jutro čaka zajtrk in časopis na mizi.” To je njegova skrb, tako kot je branje njegovo najljubše opravilo. Še veliko prebranih knjig mu želimo!

Vikica Šuberger, Marija in Vilko Premru ter Anton Obrul

90 let Arpada Šalamona

11. september 2020 – Številnim čestitkam ob 90. rojstnem dnevu uglednega umetnika in pedagoga Arpada Šalamona so se pridružili tudi predstavniki Društva upokojencev Slovenske Konjice na čelu s predsednikom Antonom Obrulom.

Arpad Šalamon je skupaj s soprogo Hedo Vidmar Šalamon neločljivo vpet v dogajanje v bližnji in širši okolici. Poznamo ga kot neutrudnega sodelavca v številnih društvih, tudi našem. Izstopa njegovo sodelovanje s humanitarnimi društvi ter seveda z Društvom likovnikov in fotografov v Slovenskih Konjicah in Društvom šaleških likovnikov v Velenju. Ne nazadnje je ugleden umetnik, v svetu prepoznan predvsem kot grafik in ustvarjalec ex librisov. Delček njegovega dela si je mogoče ogledati tudi na jubilejni razstavi v konjiškem domu kulture, ki so jo odprli 10. septembra. Dela za razstavo je izbrala Heda Vidmar Šalamon, pospremil pa jo je zanimiv pogovor z avtorjem, ki ga je vodila Jerneja Ristič Levart.

Orisala sta zanimivo 90-letno pot Arpada Šalamona, v Subotici rojenega Madžara, ki je po spletu naključij po končani srednji šoli nadaljeval svojo poklicno pot najprej kot učitelj v Prekmurju, nato v Velenju. Šele po upokojitvi, ko sta se našla s Hedo, se je preselil v Slovenske Konjice. Tega je sedaj že 28 let, dovolj dolgo, da je pustil sledi tako rekoč na vsakem koraku. Cenijo ga povsod, kjer je deloval, kar so mu pokazali tudi z vrsto priznanj (tudi s konjiškim zlatim grbom), ob visokem jubileju pa tudi s preštevilnimi obiski in voščili.

Kljub vsemu dogajanju ob osebnem prazniku Arpad ne počiva. Treba je bilo pripraviti grafiko za otroško ustvarjanje na Konjičkovem popoldnevu, treba je… Tako je iz preprostega razloga – najbolj srečen je, ko ustvarja in rad ponovi misel, da ustvarjati pomeni dvakrat živeti.

Anton Obrul in Arpad Šalamon

Presenečenje so jubilantu pripravili tudi člani konjiškega turističnega društva

Heda in Arpad na odprtju jubilejne razstave ob poslušanju čardaša.

Ohranjanje tradicije

19. avgust 2020 – Ljubitelji pohodništva, zbrani v skupini za nordijsko hojo pri našem društvu, so se tudi letos odpravili po tradicionalni poti s Skomarja na Roglo.

Na Skomarje jih vsako leto povabita Erna Vrabič (vodja skupine) in Martin Grum, ki jim nudita gostoljubje v idiličnem okolju svojega vikenda. To vključuje tudi imeniten golaž, ki se po pohodu na Roglo nadvse prileže.

Letošnji pohod je bil časovno malo daljši od običajnih, saj se pohodniki nikakor niso mogli upreti skušnjavi in so domala vso pot iskali in nabirali tudi gobe. Resda so bile to v glavnem lisičke, a tudi te bodo šle v slast. V spominu bo ostala tudi imenitna kavica na Rogli in seveda vedno vrhunska Majdina pehtranova potica.

Luskavica sega dlje, kaj svetujemo?

30. junij 2020 – Po nekaj mesečnem “korona” premoru je bilo v prostorih društva spet zdravstveno predavanje v sodelovanju s farmacevti Celjskih lekarn.

O luskavici, kronični vnetni bolezni, ki prizadene približno 2 odstotka populacije, je predavala Katarina Mlakar, mag. farm., iz Celjskih lekarn. Predstavila je glavne vzroke za njen nastanek, kako jo zdravimo in zakaj je tako pomembna osnovna nega kože. Ob zaključku predavanja je odgovarjala na vprašanja poslušalcev, pri tem pa ji je pomagala tudi vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm, spec.

S predavanji farmacevtov Celjskih lekarn bomo nadaljevali septembra.

Del slušateljev ter farmacevtki Andreja Hohler in Katarina Mlakar – vsi v varni razdalji in z zaščitnimi maskami.

90 let Alojzije Ljubič

26. junij 2020 – Prostovoljka programa Starejši za starejše v našem društvu Zlata Esih je (namesto poškodovane Karoline Ristič) skupaj s koordinatorico programa Mileno Brečko Poklič obiskala Alojzijo Ljubič iz Tepanja, ki je 19. junija slavila 90. rojstni dan.

“Sem najstarejša med desetimi otroki družine Jelenko iz Draže vasi,” začenja slavljenka pripoved o svoji življenjski poti. “Danes imam samo še dve sestri in brata…” Mladost so zaznamovali spomini na drugo svetovno vojno, na težke čase, ko je kot mlado dekle videlo vojne grozote, ki jih še vedno ni pozabila. Lepši so spomini na ljubezen, ki jo je kot sveže poročeno 23-letno dekle pripeljalo v Tepanje. “Moj mož Franc je delal v kamnolomu v Cezlaku, zadnja leta pa v Konusu. Kratek čas sem tudi sama delala, a ko so prišli otroci, sem ostala doma. Težko je bilo z eno plačo in tremi otroki kupiti zemljo in zgraditi hišo.” A je nekako šlo. Sinovi Drago, Franci in Bojan so rasli, se oženili in tako ima danes 6 vnukov in že 9 pravnukov. Večina živi v bližini in še vedno se radi oglasijo doma. Žal so minila že štiri desetletja od smrti moža, a tudi že 11 let od smrti sina Francija. Njegova žena Olga je tako že vrsto let glavna opora Alojziji, saj je tako kot tašča po petih letih zaposlitve ostala doma in skrbela za kmetijo, zadnja leta pa tudi za taščo. “Zjutraj najprej vklopim radio in uredim taščo,” pripoveduje. “Potem, čez dan, greva malo ven, na sprehod. Kolikor gre. Včasih tudi z vozičkom.”

90-letna Alojzija se, kar se zdravja tiče, dobro drži. “Malo imam težav s pritiskom, a ni hudega,” pravi. Zato je bilo tudi praznovanje visokega jubileja, ki so ga pripravili kar doma, zelo lepo, čeprav jim je nagajalo vreme. A dobre volje jim to ni pokvarilo, tako kot leta niso odnesla hudomušnosti. “Kdo vam pove pravljico za lahko noč?” se nasmeje snaha Olga. “Kuža Piki!” izstreli Alojzija. To je tisti Piki, ki je ves čas obiska skušal sodelovati v pogovoru… Alojzija Ljubič je tako dokaz, da za veselje v življenju res ni treba veliko. Še veliko zdravih in veselih dni ji želimo!

Zlata Esih ter Alojzija in Olga Ljubič

Družabno strelsko tekmovanje

23. junij 2020 – DU Šentrupert nad Laškim je v Domu strelcev Mala Breza pripravilo družabno strelsko tekmovanje, ki se ga je udeležilo osem ekip s Celjskega, med njimi tudi ženska strelska ekipa našega društva.

To je bilo letos tudi edino neke vrste pokrajinsko tekmovanje, čeprav ni bilo v organizaciji PZDU Celje. Kot je na strelskem srečanju pojasnila predsednica komisije za šport in rekreacijo pri PZDU Celje Zofija Voler, so namreč zaradi epidemioloških razmer odpovedali vsa tradicionalna pokrajinska športna tekmovanja. Kot sta pojasnila predsednik komisije za šport pri DU Šentrupert Peter Ojsteršek ter predsednik društva Martin Pušnik, pa so se v Šentrupertu vseeno odločili za izvedbo tekmovanja – seveda po vseh priporočilih NIJZ. Veseli so bili dobre udeležbe, rezultati pa so potrdili, da začasna prekinitev treningov ni imela prevelikega vpliva na izkušene strelce.

Prvo uvrščena ekipa iz Žalca je dosegla 528 krogov, drugo uvrščena iz Šentruperta 468 in tretje uvrščena z Dobrne 437. Ženska ekipa je bila samo ena – iz Slovenskih Konjic – v sestavi Martina Kelemina, Zofija Voler in Milena Brečko Poklič. Če že “ženska zmaga” v tem primeru ne šteje veliko, pa več pove podatek, da so se med vsemi ekipami s 414 krogi uvrstile na peto mesto. Najboljša posameznica je bila tokrat Martina Kelemina (149), pri moških pa je zmaga pripadla Jožetu Jeramu (180), drugi je bil Milan Goubar (prav tako 180) in tretji Jože Pavlič, vsi trije iz Žalca.

Mešani občutki ob pogledu na rezultate – Zofija Voler in Martina Kelemina.

Zaščitne maske

April 2020 – Zaradi pomanjkanja mask so nekatere prostovoljke programa Starejši za starejše sedle za šivalne stroje in jih same naredile – zase ter za tiste starejše, ki jih najbolj potrebujejo.

Del težav sta rešili tudi občina, ki je najprej poskrbela za maske za enkratno uporabo za starejše od 70 let, ter Lions klubi Konjice, Konjice Vita ter Leo klub Konjice z donacijo pralnih mask. Te so prevzemali tako starejši sami kot tudi prostovoljke, ki so jih potem razdelile.

Vida Kamenšek

Tadeja Golež

Alja Kuk je prevzela maske konjiških Lions klubov

“Obiski” po telefonu

30. marec 2020 – Ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija COVID-19 in so bili sprejeti številni ukrepi za omejitev širjenja okužb, se je spremenilo tudi delo prostovoljcev v programu Starejši za starejše.

Ker tudi sami sodijo v skupino najbolj ogroženih, je seveda na prvem mestu skrb za njihovo varnost. Konec je bilo z obiski pri starejših, a to še zdaleč ne pomeni, da je bilo tudi konec skrbi zanje. Prostovoljci in koordinatorji na Celjskem so poskrbeli za sezname tistih, ki nimajo svojcev ali dobrih sosedov, ki bi namesto njih prinesli iz trgovine hrano, zdravila iz lekarne in podobno. V Slovenskih Konjicah, na primer, je potrebe po pomoči, ki so jih navedli koordinator programa iz baz podatkov in prostovoljci s poznavanjem ljudi na svojem terenu, v nekaterih primerih preverila tudi patronažna služba. Za tiste, ki potrebujejo pomoč, skrbijo mlajši prostovoljci v okviru občinskega štaba civilne zaščite in še posebej skupina, ki so jo oblikovali pri Rdečem križu.

Za osnovne materialne pogoje je tako poskrbljeno, prostovoljci pa še naprej delajo tisto, kar je pri njihovem delu najbolj pomembno: skrbijo, da nihče nima občutka, da je sam in pozabljen. S “svojimi” varovanci se pogovarjajo po telefonu, včasih jih pravilno zaščitni nagovorijo od daleč, od ograje, preko sosedov… Ne samo da preverijo, če je z njimi vse v redu, če imajo, kar potrebujejo, ampak da preprosto malo poklepetajo, pa čeprav o vremenu. Vsaka beseda je v teh časih osamitve dragocena. Vsi pa že komaj čakajo, da bodo lahko spet stopili skozi vrata, stisnili roko in morda tudi objeli človeka, ki hrepeni po prijazni besedi. Vzdržimo do takrat in pazimo nase, saj nas bodo še potrebovali!

Naše prostovoljke, ko so se še smele družiti.