19. in 20. december 2015 – Skupina Spominčice je za ljubitelje umetnosti pripravila razstavo izdelkov iz klekljane čipke.

Na ogled so postavile kar 218 različnih izdelkov, v katere so vložile ure in ure, dneve in dneve svojega časa. Za nastanek prtičkov, nakita, slik, voščilnic in drugega je bilo potrebno tudi veliko spretnosti, znanja in ne nazadnje umetniškega navdiha. Razstavljalo je šest klekljaric. Tri med njimi: Zvonka Krajnc, Erika Golčer in Zofka Voler se s klekljanjem ukvarjajo že od leta 2008. Pred dvema letoma sta se jim pridružili še Nada Marinšek in Danica Kavc, zadnje leto pa še Nada Veber Smogavec. Čestitke vsem! Še to: Zvonka Krajnc in Zofka Voler prenašata svoje znanje tudi na druge upokojence in na mlajše ljubitelje klekljanja.

8. december 2015 – Članice skupine Spominčice so se udeležile delavnic v vrtcu na Slomškovi v skupini Irene Golob.

Otrokom so pokazale, kaj so nv času prababic in babic delali v zimskem času. Pletenje je zastopala Vida Gorjup, šivanje Danica Kavc, kvačkanje Ljudmila Oder, klekljanje Zvonka Krajnc in predenje Zofka Voler. Otroci so bili zelo delovni in veseli medgeneracijskega druženja.

22. november 2015 – Katarino Marinko je v dan, ko je praznovala 90. rojstni dan, pospremila pesem našega ženskega pevskega zbora. Nekdanje sopevke z zborovodkinjo Ireno Golob so ji namreč v Lambrechtov dom prišle voščit vse dobro s pesmijo, pridružil pa se jim je tudi predsednik društva Anton Obrul.

Katica, kot jo kličejo prijatelji, je bila prva predsednica zbora. Prevzela ga je ob ustanovitvi leta 1995 in ga vodila do leta 2004. „Skupnega pevskega staža se mi je nabralo kar 46 let,“ se s ponosom spomni. Seveda je prejela vse Gallusove značke in tudi posebno priznanje. V društvo upokojencev se je včlanila že 1. januarja leta 1974.

Njeno delo je bilo prepoznavno tudi v Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih občin Slovenske Konjice, Vitanje, Zreče. Bila je pobudnica za njegov nastanek, dolgoletna članica upravnega odbora in 9 let od ustanovitve društva leta 2001 njegova sekretarka. „Veliko je bilo skrbi, odrekanj in dela, a sem ga vedno z veseljem opravljala, saj so me ljubezen in stiske gluhih gnale naprej. Vodila in koordinirala sem socialne programe, vodila finance društva ter opravljala ostala administrativna dela,“ se spominja. Njeno delo ni ostalo neopaženo, saj je leta 2008 prejela priznanje konjiškega župana za dolgoletno humanitarno delo.

Katarina Marinko je 15 let opravljala tudi delo tajnice občinske borčevske organizacije. „ Povsod sem pomagala, kjer sem le lahko. Pri zboru smo začeli iz nič, prav tako v društvu gluhih. Z vztrajnostjo smo uspeli. Rada sem to delala, saj sem si vedno želela pomagati drugim,“ preprosto pojasni, zakaj upokojitev zanjo ni bil čas počitka.

Morda je k temu svoje prispevala njena življenjska pot. Prva leta življenja je preživela na Pobrežu, v družini z osmimi otroki. Potem je prišla druga svetovna vojna, nemški zapori, poroka, deset let življenja v Beogradu in vrnitev v Slovenske Konjice leta 1960. „Dva sinova sem rodila, danes imam še 5 vnukov in 8 pravnukov,“ opozori na pomemben del svojega življenja. Moža je izgubila že pred tremi desetletji. Ekonomistka po poklicu je delala v Lipu, na Delavski univerzi in v Stanovanjskem podjetju.

Ko jo, vso mladostno pri 90. letih, povprašamo za „recept“, odločno pove: „Zmerno življenje, potrpežljivost, dobronamernost in pomoč drugim. To je to.“ Preprosto, kajne? Ker se je držala tega svojega recepta, se danes v domu počuti dobro: „Pomagam, kjer morem. Sodelujem pri vseh delavnicah, v zboru, v skupini Žarek sreče. Prejšnji teden smo imeli palačinkijado in sem bila kuharica… Zakaj pa ne? Želim si samo še zdravja, da bom lahko še komu pomagala.“

Slavljenka sredi ženskega pevskega zbora, ki se mu je za spominsko fotografijo pridružil predsednik DU Anton Obrul.

Še na mnoga zdrava leta so ji na njen praznični dan zaželele vse pevke, še posebej pa predsednica zbora Darinka Kavčič in predsednik društva Anton Obrul.

S pesmijo na ustih

13. november 2015 – Moški pevski zbor Adolfa Tavčarja je pod vodstvom Sama Jezovška nastopil v Lambrechtovem domu.

Kot je v svojem nagovoru zbranim poudaril Milan Rozman, so s pesmijo obiskali predvsem dolgoletnega člana zbora Jožeta Adamiča. Pesem je bila s prisrčnimi pozdravi namenjena tudi nekdanjim članicam ženskega pevskega zbora našega društva in seveda vsem, ki so prisluhnili venčku slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Sončen jesenski dan je bil tako za pevce in poslušalce še lepši.

10. november 2015 – Predstavniki našega društva, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, so obiskali Karla Bogatina iz Gabrovnika, ki je 30. oktobra dopolnil 90 let.

„Vedno sem bil rad v družbi. 25 let sem igral klarinet pri konjiški godbi na pihala, s prijateljem harmonikarjem sva hodila po ohcetih, v Konusu, kjer sem delal, sem bil vedno med ljudmi… Zdaj sem pa sam,“ malo potoži čil 90-letnik, ki še vedno lahko bere brez očal. Oko se mu zaiskri, ko pripoveduje o časih, ki so za vedno minili. „Dobro ženo sem imel, nikoli se nisva kregala. Dve leti je že ni več. Osamljen sem. Okoli hiše ne morem kaj prida postoriti, saj sem po nesreči vezan na bergle. Noge me zapuščajo.“

Brez sina Mirana in njegove žene Bernarde, ki skrbi zanj, bi bilo življenje še težje. Verjetno ne bi mogel več sam živeti v svoji hišici. Rad je tukaj, čeprav sedaj včasih ne ve več, kaj bi delal. „Gledam televizijo, a sem se je že kar naveličal,“ ugotavlja. Raje kot o sedanjosti govori o preteklosti. S ponosom pokaže fotografijo godbe na pihala iz časov, ko je bil njen aktiven član: „Še vedno imam dva klarineta, igram pa ne več. Ne gre.“ Prst nato potuje po obrazih na fotografiji. Na mnogih se ustavi in Karl (uradno Karol, a mu je ljubše Karl) pripoveduje o posameznikih, ki so se zapisali v spomin.

Za ljudi, ki so tako radi in polno živeli kot Karl Bogatin, je osamljenost težko breme. Še dobro, da ima toliko lepih spominov, a vseeno: „Če nazaj pogledam – čisto kratko je to življenje.“ 90 let gor ali dol.

V konjiški godbi na pihala je Karl Bogatin igral četrt stoletja. Lepe spomine ima na tisti čas.Anton Obrul, Milka Oder in slavljenec

3. november 2015 – Vsako leto ob koncu sezone gremo članice Spominčic na pohod s piknikom. Ker letos v maju ni bilo časa niti lepega vremena, smo pohod prestavile na jesenski čas.

Tako smo se v torek ob krasnem vremenu zbrale pred spomenikom Ivana Minattija in se fotografirale (nekaj jih je manjkalo, ker so se nam pridružile ob poti). Pot smo nadaljevale proti Hotelu Pod Roglo. Na poti smo imele kar nekaj postankov za okrepčila iz nahrbtnikov, za dalj časa pa smo se ustavile pri članici Nadi Marinšek, ki nas je postregla z domačimi dobrotami. Nato smo pot nadaljevale do hotela in si privoščile še krepko malico.

Ker se nismo udeležile simbioze gibanja v organiziranem času, smo si gibanje privoščile same na res čudovit dan. Razpoloženje je bilo družbi in dnevu primerno, z eno besedo odlično.