15. oktober 2026 – Sredi meseca je 90. rojstni dan slavila Marija Orož Detela. Z lepimi željami smo jo pod Škalcami obiskali prostovoljci našega programa Starejši za starejše in Krajevne organizacije Rdečega križa Slovenske Konjice.

Za slavljenko je pestra življenjska pot, ki se je začela v Zrečah, nato pa jo je vodila v Ruše, nazaj v Zreče, v Rače, v Velenje in na koncu v Slovenske Konjice. Pri osemnajstih letih se je zaposlila v Uniorju, kjer je tudi spoznala moža Ivana. Rodili so se Sandi, Janez in Sonja. Fanta sta zgodaj umrla, ko je bila stara 50 let, je umrl tudi mož. Potem se je še nekajkrat poročila in to je bil tudi razlog za selitve. Od petih priimkov, ki jih je v življenju imela, je ohranila dva: „Iz spoštovanja.“

Ko je ostala sama, se je preselila k hčerki Sonji v Slovenske Konjice. Tu živi tudi vnukinja Mišaela z družino, tako da gospe Mariji ni nikoli dolg čas, še zlasti, ker ima tudi dva pravnuka. Rada bere časopise in rešuje križanke: „Spim pa najrajši, saj vedno lepo sanjam.“ Malo pogreša le morje in toplice, pa tudi smučanje na Rogli. Smučal je pravzaprav njen mož, ona pa je brezskrbno stala za njim kar na njegovih smučeh. Pa sta šla. Nič posebnega, če ne bi takrat imela že 80 let!

Danes jo malo omejujejo boleča kolena, sicer pa je neverjetno mladostna. Še v laseh ima le nekaj sivih pramenov. Verjetno je tako po eni strani zaradi trdega dela, ki se ga nikoli ni ustrašila, po drugi zato, ker se je vedno znašla. Na pohvalo, kako dobro zgleda, samozavestno odgovori: „Saj sem še mlada!“

Marija Orož Detela s hčerko Sonjo in prostovoljci

7. oktober 2026 – Na letnem srečanju prostovoljcev pokrajine Celje-vzhod so sodelovali tudi prostovoljci programa Starejši za starejše iz društev upokojencev Slovenske Konjice, Loče, Zreče in Vitanje.

Na prelep jesenski dan se je na Piknik placu Kos v kraju Jezerce pri Šmartnem zbralo preko 150 prostovoljcev. Kot je v pozdravnem nagovoru poudarila regijska koordinatorica Damjana Lovrenčič, vsako leto pripravijo srečanje zato, da se lahko zahvalijo srčnim prostovoljkam in prostovoljcem za njihov neprecenljiv prispevek k bolj humani skupnosti. „Z obiski in raznovrstno pomočjo pričarajo osamljenim starejšim nasmeh na obraz in sonce v njihov dom,“ je poudarila. Tople besede zahvale za njihovo delo so jim namenili tudi podžupan Mestne občine Celje in podžupanje občin Dobrna, Šentjur in Štore ter strokovna vodja programa Starejši za starejše Zveze društev upokojencev Slovenije. Z obiskom in prisrčnimi besedami jih je počastila tudi dolgoletna vodja programa Rožca Šonc, ki je bila med tremi ustanoviteljicami programa v letu 2004.

Tako kot besede gostov je bil tudi glasbeni program prava poslastica za dušo. Nastopila sta mlada nadebudna pevca glasbene šole Pop Music Center, Laura Aračič in Maj Vrečar, ki sta navdušila s svojim čudovitim petjem. Za razgibano druženje je tudi tokrat poskrbel Hišni trio Društva upokojencev Ostrožno.

Seveda je bila to še ena priložnost za druženje ljudi, ki jih povezuje skupni cilj – pomagati. Tudi na takšen način si prostovoljci napolnijo duše, da lahko potem še z več energije vedno znova uresničujejo svoje humano poslanstvo.

Naši, konjiški prostovoljci

Delu prostovoljcev programa Starejši za starejše, ki prinašajo veselje v domove starejših v konjiški, zreški in vitanjski občini, se je pridružila Rožca Šonc.

Vsi udeleženci srečanja

22. september 2026 – Skupaj s predstavnicami Območnega združenja Rdečega križa Slovenske Konjice in Območnega društva invalidov Dravinjske doline smo pod Konjiško goro obiskali našo dolgoletno članico Slavico Jevšenak, ki je dopolnila 90 let.

Mladostna in nasmejana slavljenka, ki se je starejši spominjamo iz časov, ko je delala na občini in upravni enoti ter leta in leta tudi na Rdečem križu, še vedno izžareva poseben čar. Ko se spominja otroštva, ki ga je preživela na Jerneju kot najmlajša v družini z 11 otroki, se zresni: „Samo jaz sem še ostala. Hudo je bilo, ko so umirali moji dragi.“

Z veseljem in ponosom govori o svoji sedanji družini: o možu Toniju, s katerim sta praznovala že 66 let skupnega življenja, o sinu Toniju in hčerki Smiljani, o štirih vnukih in prav tolikih pravnukih. Lepo življenje so si ustvarili v Slovenskih Konjicah: „Sem sem prišla iz Šmarja pri Jelšah. Tam sem začela svojo delovno dobo. A veste, da sem bila v pisarni skupaj z Andrejem Marincem? Kakšen lepotec!“ se nasmeji. Ampak najlepše spomine ima na leta, ki jih je preživela na konjiški občini in nato na upravni enoti oziroma na davčni upravi. „35 let, 6 mesecev, 7 dni, 3 ure in 7 minut sem tam preživela.“ Vsekakor so se ji ta leta zapisala v lepši spomin kot čas šolanja. Po nižji gimnaziji je tri leta ostala doma, saj starši niso imeli denarja za njeno šolanje. Potem, ko je dobila skromno štipendijo, je bilo dovolj le za vožnjo iz Poljčan v Celje, kjer je obiskovala srednjo ekonomsko šolo. Ti časi so bili težki in lepi, a kot pravi Slavica, je lepo tudi sedaj.

Še vedno vsak dan hodi – ne sicer več po gori, kot je bila navajena, pa vendar. Z upokojenci gre na letovanja in na izlete. O njej pravijo, da hodi v korak s časom – pri kuhanju je začela na primer uporabljati cvrtnik na vroč zrak in ga ocenila kot pravega frajerja. Kaj vse smo v sproščenem pogovoru izvedeli o vrsti Konjičanov, s katerimi se ji je prepletala življenja pot, pa ni za javnost, pa naj bo še tako zanimivo! Brez skrbi, nič slabega ni bilo izrečenega, saj je Slavica Jevšenak po oceni tistih, ki jo dobro poznajo, topla in izjemno poštena. Naj še dolgo uživa sadove svojega življenja!