29. april 2025 – Prostovoljke programa Starejši za starejše smo v Vešeniku obiskale 90-letno Tilčko Brglez. Čeprav smo z voščili za njen jubilej zamujale, nas je bila vesela.

Obisk je bil poln spominov in sproščenega ženskega klepeta, saj ima gospa Tilčka rada družbo. Odraščala je v družini, kjer je bilo 12 otrok. Ni bilo lahko, a raje kot na tiste čase se spominja na lepa leta, ki jih je preživela z možem. Takrat je kot kuharica delala v Konusu, z možem pa sta živela v dvorcu Golič in z veliko zavzetostjo gradila nov dom v Vešeniku. „Mož je postavil hišo, potem pa kmalu umrl, star šele 56 let. Ostala sem sama.“

K sreči je imela dve hčerki, Slavico in Marjano. Marjano je pot ponesla v Ljubljano, Slavica pa živi v njeni neposredni bližini in ji lepša starost. „Zet je tudi izredno priden,“ še pohvali. Navezana je tudi na svoje 4 vnuke in 4 pravnuke, njena dobra volja pa pritegne tudi druge ljudi. Zdaj, ko zaradi kar treh zlomov noge težje hodi, ji to veliko pomeni.

Gospa Tilčka spomine skrbno hrani in neguje, najbolj tiste, ki so ji v življenju prinašali veselje. Tako ji tudi pri devetdesetih letih ne zmanjka dobre volje in ob jubileju ji želimo, da bi jo ta spremljala tudi v novem desetletju.

Tilčka Brglez med prostovoljkama Cvetko Pišek in Albino Pekovšek

29. april 2025 – V prostorih društva je bilo predavanje o največji žlezi v telesu, jetrih. Predavala je farmacevtka iz Celjskih lekarn Tea Kus Grilanc.

Jetra so eden najpomembnejših organov v našem telesu, saj opravljajo več kot 500 funkcij, ki so ključne za naše zdravje. Katere so, smo izvedeli na tokratnem predavanju. Poleg vloge jeter je predavateljica predstavila tudi kaj jetrom škodi in kaj jih ohranja zdrave. Pri odgovorih na vprašanja po predavanju je sodelovala tudi vodja konjiške lekarne Andreja Hohler.

15. april 2025 – Prostovoljki programa Starejši za starejše sta v Konjiški vasi obiskali Janeza Zalarja, ki je prejšnji mesec praznoval 90-letnico.

Ob voščilih je bila priložnost za obujanje spominov. Janez je skupaj s štirimi sestrami in bratom zrasel na kmetiji, ki ji je ostal zvest celo življenje. Med drugo svetovno vojno so družino izselili in ko so se leta 1945 vrnili, je bilo vse uničeno, vse prazno. Začeti je bilo treba znova. Takrat in še mnogokrat kasneje ga je vodila misel: „Saj bo šlo.“ In je šlo. Leta 1967 se je na Martinovo nedeljo poročil z Majdo. Rodilo se jima je pet otrok, štirje fanti in najmlajša, deklica Bernarda. „Dobri otroci so. Vse sva šolala, ampak doma so pa morali delati. Tako so se naučili samostojnosti,“ pripovedujeta. Zdaj imata že osem vnukov in vsi radi prihajajo k njima. „Vesela sva jih, a največja sreča je, da sva še oba in še kar pri močeh,“ zadovoljno ugotavljata.

Janez je že od leta 1991 upokojenec. Dolga leta je delal v Konusu, najdlje v lužnici. Ko je prišel iz službe, ga je čakalo delo na kmetiji: „Delo se kar ni končalo… Zdaj je lažje, saj za kmetijo skrbi sin, hči pa je diplomirana medicinska sestra in vse uredi, kadar nama zdravje kaj nagaja.“

Za praznovanje Janezovega jubileja ni bila polna samo hiša, ampak tudi avtobus. Z njim so se vsi odpravili na Brezje in na kosilo v Avsenikovo gostilno. „To pa je bilo presenečenje!“ se še vedno čudi krepak 90-letnik. Velikih želja nima: „Da bi bil zdrav. Samo to.“ Torej mu tudi mi želimo predvsem zdravja!

Majda in Janez Zalar, med njima prostovoljka Vida Klemenc

4. – 6. april 2025 – V Hotelu Delfin v Izoli je bilo letno izobraževanje prostovoljcev programa Starejši za starejše, ki ga organizira Zveza društev upokojencev Slovenije. Celjski prostovoljci so bili tokrat skupaj s prostovoljci iz Spodnjega Podravja v prvi skupini, ki sta jo pred začetkom dela pozdravila predsednica ZDUS Zdenka Jan, ki je poudarila pomembnost pridobivanja in delitve znanja, ter podpredsednik Stanko Kranvogel, ki je v ospredje postavil pokojninsko reformo in nujnost vztrajanja pri poštenem usklajevanju pokojnin.

Po pozdravu direktorja Hotela Delfin Miloša Milivojevića je vodja izobraževanja Amalija Šiftar povzela bistvene podatke delovanja programa v preteklem letu, ki ga je v 240 društvih upokojencev uresničevalo 3 tisoč prostovoljcev. Med podatki, ki nas morajo skrbeti, je predvsem velik delež starejših, ki ne morejo plačati pomoči, ki jo potrebujejo. Teh je kar četrtina, največ v Spodnjem Podravju in v Zasavju. Zanimivo pa je, da je največ tistih, ki se počutijo osamljeni, v blokovskih naseljih v Ljubljani in Južni Primorski. Slovenske podatke sta s podrobnostmi dopolnili pokrajinski koordinatorici Damjana Lovrenčič in Silva Gorjup.

Drugi dan izobraževanja je bil namenjen predstavitvi Priročnika za prostovoljsko delo s starejšimi in promocijo programa v lokalni skupnosti, pridobivanju novih prostovoljcev ter izobraževanju za delo v programu Bopro. Zadnji dan je bil namenjen predstavitvi projekta E-oskrbe in novostih Zakona o dolgotrajni oskrbi. Žal še vedno niso dogovorjene vse podrobnosti, tako da bo na celovitost postopkov za pridobitev pravic potrebno še malo počakati. Šele potem bodo lahko prostovoljci uporabnikom svetovali, kako do pravic, ki jim jih nova zakonodaja prinaša. Brez dvoma bo potrebna tudi njihova pomoč pri urejanju dokumentacije.

Koordinatorji programa Starejši za starejše z območja Celje – Vzhod.

Izobraževanje o uporabi programa Bopro.

31. marec 2025 – Naš član Ivan Žumer je praznoval 90-letnico. Zavzetemu balinarju smo zaželeli vse najboljše kar na društvenem balinišču v družbi sotekmovalcev in predstavnic krajevne organizacije Rdečega križa.

Član našega društva je postal po tem, ko sta se leta 1991 z ženo priselila v Slovenske Konjice. „Čeprav sem bil rojen v Majšperku, sem vso delovno dobo preživel v Štorah. Spominjam se številnih udarniških akcij, saj smo z njimi gradili igrišča, ljudsko tehniko, pa tudi vodovod… Oba z ženo sva bila zaposlena v tamkajšnji železarni. Po upokojitvi sva se pridružila hčerki Carmen v Slovenskih Konjicah,“ pripoveduje o prelomnem dogodku v svojem življenju. Zelo hitro se je vključil v ekipo balinarjev pri društvu upokojencev, dolga leta pa je bil tudi strasten ribič. Do lani je še tekmoval v Štajerski ligi upokojencev v balinanju, prav na svoj 90. rojstni dan pa je obljubil, da bo še prišel pomagat prijateljem. „Pri balinanju moraš imeti občutek,“ pravi, in ta ga še ni zapustil. „Dober je bil in je še,“ takoj dodajo balinarski prijatelji in ga še hudomušno zatožijo, da je pri ribolovu nekoč izgubil ribiško palico…

Z ženo, ki je že novembra praznovala 90-letnico, sta se v Konjicah odlično vživela, kar ni bilo težko, saj jima je bil kraj takoj všeč, znala pa sta tudi navezati številne nove prijateljske stike. Seveda je imela pri tem ves čas pomembno vlogo tudi širša družina: poleg hčerke imata danes dva vnuka, 4 pravnuke in 3 (četrti je že na poti) prapravnuke. Pet generacij, torej! Tudi to je razlog, da mu ob kegljanju in ribolovu nikoli ni bilo dolgčas. Zdravje, mirno roko in dobre živce mu želimo še naprej!