22. november 2015 – Katarino Marinko je v dan, ko je praznovala 90. rojstni dan, pospremila pesem našega ženskega pevskega zbora. Nekdanje sopevke z zborovodkinjo Ireno Golob so ji namreč v Lambrechtov dom prišle voščit vse dobro s pesmijo, pridružil pa se jim je tudi predsednik društva Anton Obrul.
Katica, kot jo kličejo prijatelji, je bila prva predsednica zbora. Prevzela ga je ob ustanovitvi leta 1995 in ga vodila do leta 2004. „Skupnega pevskega staža se mi je nabralo kar 46 let,“ se s ponosom spomni. Seveda je prejela vse Gallusove značke in tudi posebno priznanje. V društvo upokojencev se je včlanila že 1. januarja leta 1974.
Njeno delo je bilo prepoznavno tudi v Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih občin Slovenske Konjice, Vitanje, Zreče. Bila je pobudnica za njegov nastanek, dolgoletna članica upravnega odbora in 9 let od ustanovitve društva leta 2001 njegova sekretarka. „Veliko je bilo skrbi, odrekanj in dela, a sem ga vedno z veseljem opravljala, saj so me ljubezen in stiske gluhih gnale naprej. Vodila in koordinirala sem socialne programe, vodila finance društva ter opravljala ostala administrativna dela,“ se spominja. Njeno delo ni ostalo neopaženo, saj je leta 2008 prejela priznanje konjiškega župana za dolgoletno humanitarno delo.
Katarina Marinko je 15 let opravljala tudi delo tajnice občinske borčevske organizacije. „ Povsod sem pomagala, kjer sem le lahko. Pri zboru smo začeli iz nič, prav tako v društvu gluhih. Z vztrajnostjo smo uspeli. Rada sem to delala, saj sem si vedno želela pomagati drugim,“ preprosto pojasni, zakaj upokojitev zanjo ni bil čas počitka.
Morda je k temu svoje prispevala njena življenjska pot. Prva leta življenja je preživela na Pobrežu, v družini z osmimi otroki. Potem je prišla druga svetovna vojna, nemški zapori, poroka, deset let življenja v Beogradu in vrnitev v Slovenske Konjice leta 1960. „Dva sinova sem rodila, danes imam še 5 vnukov in 8 pravnukov,“ opozori na pomemben del svojega življenja. Moža je izgubila že pred tremi desetletji. Ekonomistka po poklicu je delala v Lipu, na Delavski univerzi in v Stanovanjskem podjetju.
Ko jo, vso mladostno pri 90. letih, povprašamo za „recept“, odločno pove: „Zmerno življenje, potrpežljivost, dobronamernost in pomoč drugim. To je to.“ Preprosto, kajne? Ker se je držala tega svojega recepta, se danes v domu počuti dobro: „Pomagam, kjer morem. Sodelujem pri vseh delavnicah, v zboru, v skupini Žarek sreče. Prejšnji teden smo imeli palačinkijado in sem bila kuharica… Zakaj pa ne? Želim si samo še zdravja, da bom lahko še komu pomagala.“
Slavljenka sredi ženskega pevskega zbora, ki se mu je za spominsko fotografijo pridružil predsednik DU Anton Obrul.
Še na mnoga zdrava leta so ji na njen praznični dan zaželele vse pevke, še posebej pa predsednica zbora Darinka Kavčič in predsednik društva Anton Obrul.
S pesmijo na ustih