24. februar 2015 – Na povabilo direktorice Irene Vozlič so članice skupine Spominčice v Lambrechtovem domu pripravile delavnico s prikazom ročnih del.

Vodja skupine Zvonka Krajnc je najprej vse navzoče pozdravila in predstavila ročna dela, ki jih skupina dela vsak torek. Sodelovalo je enajst članic skupine društva upokojencev in okoli 15 stanovalcev doma. Največ zanimanja je bilo za klekljanje in seveda predenje iz domače volne.

Stanovalci Lambrechtovega doma so bili zadovoljni s predstavitvijo in druženjem.

6. februar 2015 – Ob slovenskem kulturnem prazniku so v Slovenskih Konjicah podelili tri občinska priznanja in nagrade za uspešno delo na področju kulture. Prejeli so jih: Adela Pečovnik, Milan Lamovec – Didi ter Kripl teater – sekcija Kulturnega društva Svoboda osvobaja.

Na zanimivi prireditvi v kulturnem domu, ki so jo pripravili dijaki Gimnazije Slovenske Konjice z gosti, sta priznanja podelila župan Miran Gorinšek in direktorica Splošne knjižnice Slovenske Konjice Renata Klančnik.

Čestitamo vsem nagrajencem, najbolj pa smo ponosni na našo Adelo Pečovnik, ki je priznanje prejela za uspešno 20-letno vodenje Ženskega pevskega zbora Društva upokojencev, ki je pod njenim vodstvom vztrajno napredoval in dosega vse bolj vidne uspehe. Seveda tudi še ni pozabljeno, da je Adela Pečovnik več kot tri desetletja poučevala klavir, kitaro in nauk o glasbi na konjiški glasbeni šoli.

Priznanje je Adeli Pečovnik izročila Renata Klančnik.

Slikar, zborovodkinja in igralci v družbi Renate Klančnik in Mirana Gorinška.

15. december 2014 – Ob 90. rojstnem dnevu smo obiskali Konjičana Frančka Šeliha. Kdo ga ne pozna? Pred desetletji smo ga gledali in poslušali na odrih, ko je povezoval prireditve, ali igral v igrah, ki jih je tudi pomagal postaviti na oder. No, na kulturnih dogodkih ga še vedno srečujemo, tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer imata s soprogo koncertni abonma.

„Rodil sem se 27. 11. 1924 ob pol štirih zjutraj,“ je natančen. Na vprašanje, češ, a uro tudi ve, je odgovor jasen: „Saj sem bil zraven!“ Zgovoren, kakršen je (sam pravi: „Jezik sem imel, jezik!“), nas popelje po nekdanjih Konjicah – od stavbe sedanje Konjičanke, kjer je preživel prva leta življenja, do stare šole, kamor se je njegova družina zatekla leta 1941, nato pa kar po celi Evropi. Mobiliziranec v nemško vojsko je bil septembra 1942 najprej na Češkem, potem pa na frontah v Nemčiji, na Siciliji, ob Severnem morju, v Franciji, Belgiji in Holandiji. Ob koncu vojne je bil 35 kilometrov zahodno od Berlina, tako da je končal v ameriškem ujetništvu. Za štiri mesece: „V Konjice sem se vrnil 21. septembra, ravno v času trgatve,“ se spominja zaključka dolge poti domov. „Iz Poljčan sem se pripeljal s konjičanom, v Draži vasi je na vlak vstopil oče… Bil sem doma.“ Z vojsko je sicer dokončno opravil šele leta 1948, ko je moral še za 6 mesecev v jugoslovansko vojsko.

Raje kot o teh časih se razgovori o delu med mladino in, seveda, na kulturnem področju. „Sestra Betka me je spravila v mladinsko organizacijo. Postal sem predsednik mladine, potem pa še dva mandata predsednik kulturne skupnosti. Obnavljali smo grad, kupili dva klavirja, prvo televizijo v Konjicah… Predvsem pa smo pripravljali igre, proslave… V Mladinskem domu, tam, kjer je danes dvorana Konjičanka, smo sami vse uredili, Konus pa je dal denar.“ Tisti Konus, v katerem je vsa leta delal za vsakdanji kruhek. V planskem oddelku, pri investicijah, kjer so pač bile potrebe. „Samo v Konjicah je takrat v Konusu delalo preko 1200 ljudi, vseh zaposlenih je bilo 3 tisoč,“ spomni na najlepše Konusove čase.

Ko se je avgusta leta 1969 poročil in ko sta z ženo Marto dobila sinova Blaža in Vida, je postopno opuščal aktivno soustvarjanje kulture v naših krajih. V prve vrste pa se je postavil še enkrat – ko so se organizirali nekdanji mobiliziranci v nemško vojsko. „Vodil sem tajniške posle. Lani smo z delom zaključili in vse gradivo, ki smo ga zbrali, predali v arhiv.“

Čeprav se je Frančku Šelihu nabrala lepa bera priznanj, kolajn in podobnih dokazov, da so tudi drugi opazili njegovo prizadevnost, raje kot ta priznanja pokaže fotografijo, na kateri je s sinovoma in vnukoma. „Eden ima pet let, drugi eno…“ Tako gre to življenje.

Obisk predstavnikov  društva upokojencev ob visokem življenjskem jubileju: Jelka Steinacher, Franček Šelih in Anton Obrul.

6. december 2014 – Obiskali so nas predstavniki madžarskega kraja Resznek. Delegacijo, v kateri so prevladovali športniki kegljači, je vodil župan István Kercsmár.

Na kegljišču v Konjičanki so se najprej pomerile moške in ženske ekipe v kegljanju, župan István Kercsmár pa je medtem v spremstvu Hede Vidmar Šalamon obiskal pohorski Resnik, natančneje predsednika tamkajšnje krajevne skupnosti Boruta Pačnika. Madžarski Resznek se je namreč v že kar oddaljeni preteklosti prav tako imenoval Resnik, zato je bila že nekaj časa želja gostov, da spoznajo istoimenski kraj v Sloveniji. O njem sta jim v preteklih letih marsikaj povedala ravno Heda Vidmar Šalamon in Arpad Šalamon, ki sta sodelovala na likovnih kolonijah v Reszneku. Beseda je dala besedo in ker v vasi, v kateri živi približno 300 krajanov, radi kegljajo, odločitev, da bo prvo srečanje ravno kegljaško, ni bila težka.

Po tekmovanju so tekmovalce in ostale zbrane v dvorani Konjičanka nagovorili predsednik našega društva Anton Obrul, župan Reszneka István Kercsmár in podpredsednik našega društva Štefan Vida. Za prevajanje, tako kot tudi za velik del organizacije, je skrbela Vera Malič.

Srečanje je bilo prijetno, zato ne preseneča, da so se udeleženci dogovorili, da se bodo še srečevali. Spomladi 2015 je predvideno najprej športno srečanje v Reszneku, nato obisk pohorskega Resnika v času Jakobovih dnevov, in spet Reszneka – prav tako v času, ko pri njih obujajo stare običaje. Še dobro, da Resznek ni daleč – le nekaj kilometrov od meje s Slovenijo v pokrajini Zala.

Kaže, da so v Slovenskih Konjicah postavili trdne temelje nadaljnjega mednarodnega sodelovanja.

Vera Malič in župan Reszneka, ki je v dar prinesel tudi hlebec kruha.

V njihovih žilah se pretaka madžarska kri: Štefan Vida, Vera Malič, István Kercsmár in Arpad Šalamon.

November 2014 – V vrtcu na Slomškovi so otroci iskali vzornike v različnih poklicih. V skupini Irene Golob so se odločili za poklic kmeta. Zanimivo predstavitev je otrokom pripravila Zofka Voler.

„Predstavila sem jim nekatera dela, ki so potrebna, da pridemo od ovce do volnenega izdelka. Prikazala sem, kako se prede. Otroci so lahko volno vzeli v roke, jo nacufali in mečkali, da so ugotovili, kako je mehka, nato so jo česali na krtačah in na koncu tudi vrteli kolovrat – seveda v prazno. Morda pa je bil med njimi kdo, ki bo čez leta vrtel kolovrat in ročno predel volno?“

Kolovrata dandanes otroci ne poznajo več, zato je bila predstavitev še toliko bolj zanimiva.

19. november 2014 – Že vsa leta, odkar smo v Slovenskih Konjicah vključeni v projekt Starejši za starejše, v njem kot prostovoljka sodeluje tudi Vida Kamenšek:

„Sodelujem s popisi starejših, ki so že dopolnili 69 let, v zaselkih Perovec, Spodnja Pristava, Nova vas in Tolsti vrh in jih vse potem tudi enkrat letno obiščem. Že lani sem s svojim prispevkom razveselila »moje starostnike« z domačimi piškotki in mojim domačim čajem. Letos so čaj prispevale naše Koprive, presenetila pa me je naša najstarejša planinka, upokojena učiteljica Nada s Stranic, ki mi je spletla 4 pare nogavic z željo, da jih podarim tistim, ki bi jih bile vesele. In res sem jih skupaj s čajčki oddala mojim starostnicam, ki so bile vesele tega darila. Res sem srečna, ko vidim, kako se vsi ti moji »starostniki« razveselijo obiska in klepeta, ki ob tem sledi. Kar nekaj teh ljudi mi je namignilo, da so me že pričakovali, kajti vedno jih obiščem v novembru. Ob tem si je potrebno vzeti čas, z njimi poklepetati in jih poslušati. Za letos so obiski zaključeni, a če kjerkoli srečam katerega izmed njih, si pomahamo, se pozdravimo in tako nam je toplo pri srcu. Hvala vam, »moji starostniki« za lepe tri preživete dni med vami, hvala Nadi za podarjene tople nogavice, hvala vam za veselje in lesk v vaših očeh. Vidimo se zopet v naslednjem letu, do takrat pa ostanite čili in zdravi kot ste sedaj,“ je zapisala.

Nogavice, ki jih je spletla planinka Nada s Stranic.