15. december 2014 – Ob 90. rojstnem dnevu smo obiskali Konjičana Frančka Šeliha. Kdo ga ne pozna? Pred desetletji smo ga gledali in poslušali na odrih, ko je povezoval prireditve, ali igral v igrah, ki jih je tudi pomagal postaviti na oder. No, na kulturnih dogodkih ga še vedno srečujemo, tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer imata s soprogo koncertni abonma.
„Rodil sem se 27. 11. 1924 ob pol štirih zjutraj,“ je natančen. Na vprašanje, češ, a uro tudi ve, je odgovor jasen: „Saj sem bil zraven!“ Zgovoren, kakršen je (sam pravi: „Jezik sem imel, jezik!“), nas popelje po nekdanjih Konjicah – od stavbe sedanje Konjičanke, kjer je preživel prva leta življenja, do stare šole, kamor se je njegova družina zatekla leta 1941, nato pa kar po celi Evropi. Mobiliziranec v nemško vojsko je bil septembra 1942 najprej na Češkem, potem pa na frontah v Nemčiji, na Siciliji, ob Severnem morju, v Franciji, Belgiji in Holandiji. Ob koncu vojne je bil 35 kilometrov zahodno od Berlina, tako da je končal v ameriškem ujetništvu. Za štiri mesece: „V Konjice sem se vrnil 21. septembra, ravno v času trgatve,“ se spominja zaključka dolge poti domov. „Iz Poljčan sem se pripeljal s konjičanom, v Draži vasi je na vlak vstopil oče… Bil sem doma.“ Z vojsko je sicer dokončno opravil šele leta 1948, ko je moral še za 6 mesecev v jugoslovansko vojsko.
Raje kot o teh časih se razgovori o delu med mladino in, seveda, na kulturnem področju. „Sestra Betka me je spravila v mladinsko organizacijo. Postal sem predsednik mladine, potem pa še dva mandata predsednik kulturne skupnosti. Obnavljali smo grad, kupili dva klavirja, prvo televizijo v Konjicah… Predvsem pa smo pripravljali igre, proslave… V Mladinskem domu, tam, kjer je danes dvorana Konjičanka, smo sami vse uredili, Konus pa je dal denar.“ Tisti Konus, v katerem je vsa leta delal za vsakdanji kruhek. V planskem oddelku, pri investicijah, kjer so pač bile potrebe. „Samo v Konjicah je takrat v Konusu delalo preko 1200 ljudi, vseh zaposlenih je bilo 3 tisoč,“ spomni na najlepše Konusove čase.
Ko se je avgusta leta 1969 poročil in ko sta z ženo Marto dobila sinova Blaža in Vida, je postopno opuščal aktivno soustvarjanje kulture v naših krajih. V prve vrste pa se je postavil še enkrat – ko so se organizirali nekdanji mobiliziranci v nemško vojsko. „Vodil sem tajniške posle. Lani smo z delom zaključili in vse gradivo, ki smo ga zbrali, predali v arhiv.“
Čeprav se je Frančku Šelihu nabrala lepa bera priznanj, kolajn in podobnih dokazov, da so tudi drugi opazili njegovo prizadevnost, raje kot ta priznanja pokaže fotografijo, na kateri je s sinovoma in vnukoma. „Eden ima pet let, drugi eno…“ Tako gre to življenje.
Obisk predstavnikov društva upokojencev ob visokem življenjskem jubileju: Jelka Steinacher, Franček Šelih in Anton Obrul.