10. avgust 2016 – Skupina za nordijsko hojo, ki se sicer vsako sredo odpravi na pot po Konjiški gori, je tokrat odšla na Pohorje, palice pa so zamenjali dežniki, kuhalnice in žlice. V goste sta jih namreč povabila vodja skupine Erna Vrabič in Martin Grum.

Prvotno so sicer nameravali s Skomarja, kjer imata gostitelja idilično hišico, na pohod do Rogle, a se je takoj po prihodu vlilo kot iz škafa. Palice za nordijsko hojo so tako pospravili v avtomobile in se z dežniki v rokah odpravili po bližnji okolici. Od dežja premočenim je potem še toliko bolj prijala topla družba v prijetni hišici. Da o dobrotah, ki so jih okušali, ne izgubljamo besed! Martin je skuhal božanski golaž, Vera Malič je spekla kruh s čebulo, Majda Groleger pehtranovo potico, ki se ji ni mogoče upreti, Majda in Štefan Vida sta prinesla svoj imeniten vinski pridelek… Se vam že cedijo sline? Pohodnikom se bodo ob spominih še dolgo!

Jutranja kavica na verandi s čudovitim razgledom.

Gostitelja Erna Vrabič in Martin Grum ter Marko Groleger

Del vesele družbe za bogato obloženo mizo.

20. julij 2016 – Sredino jutro je bilo toplo in je kar vabilo v naravo, na sonce, nekam višje, kajti poletni dnevi znajo biti vroči in soparni v dolini, malo višje pa se že da dihati in tudi gibanje ni tako utrujajoče.

Članice DU Slovenske Konjice sekcije Kopriva so ta dan izkoristile za obisk travnikov in pašnikov na Rogli ter nabirale znane in spoznavale manj znane zdravilne rastline. Kot vedno so uživale v družbi ljudi z istimi interesi, slišala se je celo pesem in večkrat je izbruhnil spontani smeh, ki je odmeval daleč naokrog. Presenetljivo veliko turistov se je ustavljalo na krajših in daljših klepetih, pokazali so dosti zanimanja za rastline, katerih niso poznali in kot vedno so jim članice prijazno razložile, za kaj se rastline uporabljajo, kako se jih pripravi, shrani in kakšno tegobo olajšajo.

Zadovoljne z nabranimi zelišči in novim znanjem so se vrnile v dolino s skupnim soglasjem, da gredo naslednji mesec na Primorsko. Če ne bo zelišč, bo pa slan morski zrak in kdo pravi, da ta ni zdrav? (Ana Butolen)

15. julij 2016 – Okroglih 90 let je praznovala Nada Urbašek s Šolske ulice v Slovenskih Konjicah. Ob prazniku smo jo z voščili obiskali predstavniki društva na čelu s predsednikom Antonom Obrulom.

„Nikoli si nisem mislila, da bom učakala tako starost. V rodbini je ni nihče. Vse mogoče se je v teh letih zvrstilo, ampak če potegnem črto: bilo je lepo!“ ugotavlja slavljenka. Nekoč Zrečanka sicer ni imela lepe mladosti, saj ji je že v času, ko je bila še dojenčica, umrl oče, nato še mama pri njenih devetih leti: „Živela sem pri stari mami. Preživela sem.“ Potem so prišla lepša leta. Mož, otroka in leta 1961 selitev v Konjice, kjer so kupili hišo, v kateri še vedno živi. Družbo ji delajo hči, vnukinja in dva pravnuka. Mož ji je umrl pred 14 leti: „Najprej je delal v Uniorju, nazadnje na konjiški krajevni skupnosti,“ spomni. Pa da je rad igral nogomet, tako kot sedaj pravnuk Gal.

Spomini kar vrejo in veliko jih je vezanih na nekdanje delo in sodelavce. Najprej na pošti v Zrečah, potem v banki v Konjicah in tisti najobsežnejši, na Konus. Delala je v knjigovodstvu: „Lepi časi so bili, dobro smo se razumeli. Še po upokojitvi smo se dolga leta srečevali.“ Iz tistih časov je tudi njena izjava: „Denarja imam do vrha glave, ampak ne svojega.“ Vodila je namreč blagajno: „Denar za plače smo vozili po celi Sloveniji, saj je imel Konus vrsto obratov. Vse mogoče se je dogajalo. V Majšperku, na primer, enkrat niso hoteli vzeti denarja, ker se jim je zdelo, da imajo premajhne plače. Ali pa…“ Ko odpre zakladnico spominov, besede kar vrejo.

Takrat se je veliko dogajalo. Zdaj je drugače. Še pri branju: „Vedno sem rada brala časopise, od zadnje strani naprej. Zdaj so črke vedno manjše…“ A dolgčas ji ni nikoli, poudari. Zadnje mesece je bila sploh obremenjena, saj si je ob padcu zlomila kolk. Rehabilitacija je v teh letih zahtevna reč, a Nada Urbašek ni obupala. Pomagali so ji domači in negovalke iz Lambrechtovega doma: „Zelo se zavzamejo in trudijo. Tudi na vrt so me že peljale,“ jih pohvali. Tako kot je bilo še pred tremi leti, ko ji je zdravje še dobro služilo in je lahko še redno hodila na pokopališče, sicer ne bo več, a tudi doma, med najbližjimi, ji je lepo. Naj ji bo še dolgo!

Milka Oder, Nada Urbašek in Anton Obrul

24. junij 2016 – Svoj 92. rojstni dan je praznovala zgovorna in čila Konjičanka, Ana Jerič z Mlinske ceste. Z voščili smo jo obiskali nekaj dni kasneje. „Življenje ni bilo lepo – in je bilo lepo,“ je opisala svojih 92 let in takoj dodala: „V srcu ostane človek vedno mlad.“

V hišici med prometno cesto in šolskim športnim parkom živi z vnukom, saj ji je mož umrl že pred 13 leti. „Bil je mizar v Lip-u in pravi mojster za izdelavo stopnic. Jaz sem sedem in pol let delala v Koku, potem pa sem zaradi zdravja ostala doma in gospodinjila. Pri treh otrocih mi dela ni zmanjkalo,“ pripoveduje. Danes ima v bližini samo še sina, saj je ena hčerka umrla dve leti za očetom, druga živi v tujini. Vedno je rada delala: „Zdaj me v vrt ne spustijo več. Se bojijo zame,“ pove in pohvali snaho, ki za vrt lepo skrbi. Na izlete, kamor je rada hodila, prav tako ne hodi več: „Po hiši pospravljam, berem, televizija je moja družba. Ker sem veliko sama, se z njo tudi pogovarjam,“ hudomušno pove. Družbo ji dela tudi kuža z imenom Spaj.

Starejši Konjičani se je bodo spomnili kot Varuhove: „Sedaj sem iz moje generacije samo še jaz med živimi,“ ugotavlja, a se prav nič ne pritožuje: „Vsa leta od 70 naprej so nam podarjena. Na vse sem pripravljena. Kakor bo, pa bo.“ Za zdravje pa vseeno skrbi: „Vse sama kuham. Najbolj mi diši hrana, kakršno je kuhala že moja mama.“ Preprosto, domače in ravno v pravih količinah. „Vsa leta držim linijo,“ se pohvali. „Držim se pravila, da zadnjič jem ob petih popoldne,“ razkrije še eno podrobnost, ki ji zagotavlja vitko postavo in zdravje. K temu svoje prispeva tudi duševna hrana, brez dvoma. Tudi obiski nekdanjih varovancev: „Ko sem pustila službo, sem 32 let pazila otroke. Lepo je bilo takrat in je sedaj, ko se še vedno oglasijo.“ Lepi spomini grejejo, o tem ni dvoma. Tudi tisti malo starejši, na očeta furmana: „Imel je konje in vozil za Konjičane. Spominjam se, da je vedno, kadar je peljal v oljarno bučnice, nazaj pripeljal „pargo“ (pogačo, ki ostane po stiskanju semen). Nesla sem jo tudi v šolo in zamenjala za žemljo ali kakšno drugo dobroto.“ To je tisti del življenja, za katerega pravi, da je bilo lepo. O onem drugem delu raje ne govori in prav je tako. Še na mnoga zdrava leta, gospa Ana Jerič!

Predsednik DU Anton Obrul, Ana Jerič in tajnica društva Milka Oder.

6. julij 2016 – V avli poslovnih prostorov Zlatega griča so odprli skupno razstavo Zofije Voler in njene vnukinje Enee Golob.

Članica našega društva Zofija Voler razstavlja klekljane čipke, študentka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani Enea Golob (končala je 1. letnik), pa svoja likovna dela. Obe sta članici Kulturnega društva konjiških likovnikov in fotografov, kar priča o dobrem medgeneracijskem sodelovanju tako v okviru tega društva kot tudi našega društva upokojencev.

Zanimiva razstava bo na ogled do sredine septembra. Vabljeni k ogledu!

5. julij 2016 – Članice sekcije Kopriva sodelujemo z Mladinskim centrom Dravinjske doline v poletni šoli kreativnosti.

K njihovemu delovanju smo se vključile pri spoznavanju, nabiranju in uporabi zelišč za izdelavo herbarija. V preteklosti smo že dvakrat sodelovale pri spoznavanju zelišč. Predvidevamo tudi delavnice s prikazom vzgoje kalčkov – žive hrane in izdelave zeliščnih mazil.