30. julij – Naše zeliščarice so tudi letos preživele nepozaben teden na Rogli.

Članice skupine zeliščaric Kopriva, ki deluje pri društvu od leta 2011, se tradicionalno vsako leto med poletno vročino umaknejo na Pohorje, kjer uživajo v naravi ob nabiranju zdravilnih zelišč. Ob tem pridobivajo nova znanja in izkušnje, predvsem pa uživajo v prijetnem druženju.

17. julij – V sodelovanju z Društvom prijateljev mnladine Slovenske Konjice smo tudi to poletje pripravili prijetno medgeneracijsko druženje.

Na športnih površinah našega društva smo z otroki iz Štorkljine hiše balinali in kegljali s kroglo na vrvici, predvsem pa se družili in veliko pogovarjali. Bilo je prijetno, tako kot na vseh dosedanjih srečanjih.

10. julij 2024 – Kako lepo je, kadar nas naši jubilanti pričakajo s smehom in pesmijo! Tako je predstavnike našega društva in KO Rdečega križa Slovenske Konjice sprejela 90-letna Cilka Mlakar.

Neumorna Konjičanka še vedno skrbi za urejen vrt, kuha, pospravlja… Rada to dela, rada je gospodinja. Da ji lahko rečemo Konjičanka, je posledica spleta naključij. Doma je bila v bližini Trebnega pri Mokronogu. „Šla sem v Ljubljano v službo. Delala sem v otroški kliniki na Vrazovem trgu, a tako kot vsi mladi, sem se rada tudi razveselila. Na nekem plesu, na katerega sem šla s sestrično, sem spoznala fanta, Petra. Leta 1956 sva se poročila in šla v Slovenske Konjice. Poskusila sem z različnimi deli, nato pa sem se ustalila v Konusu. V proizvodnji sem delala vse do upokojitve,“ pripoveduje.

Ob tem sta z možem postavila svojo hiši na Žički cesti, rodila sta se sinova Peter in Boris. Žal je Boris pri vsega 64 letih umrl, leta 2012 pa je odšel tudi Cilkin mož. Rodila pa sta se dva vnuka in potem še pet pravnukov. „Takšno je življenje,“ pravi. Rada se spominja letovanj z otrokoma na morju in kasneje z možem na Dolenjskem, kjer sta si postavila manjšo kočo. Vedno se je rada vračala v svoje domače kraje. Za njena leta je sedaj Dolenjska malce predaleč, a nič zato. Gospa Cilka si zapoje veselo pesem in spet z optimizmom zre v prihodnost.

„Preprosto živim. Še vedno gospodinjim in vrtnarim, ker noge niso več takšne kot včasih, pa se sprehajam le okoli hiše. K sreči imam ta mlade v isti hiši. Sami bi mi bilo težko.“ Želimo ji, da bi še dolgo tako z veseljem prepevala in se veselila vsakega dneva posebej.

Na posnetku je tudi sin Peter, ki ji s svojo družino bogati življenje.

Predstavniki DU in KO RK s slavljenko

9. julij 2024 – Skupaj s predstavniki Krajevne organizacije Rdečega križa Slovenske Konjice smo na Mlinski cesti obiskali Marijo Zidanšek in ji zaželeli vse najboljše ob njenem 90. rojstnem dnevu.

Dan prej so nas z voščili prehiteli sosedje in prijatelji. „Res smo si lahko zapeli Cela ulica nori…“ zadovoljno pripoveduje, le malce utrujena po zabavi. Očitno se še vedno pozna, da je bila v mladih letih atletinja… Letom navkljub skrbi za vzorno urejen vrt, še pred dobrim letom se je povsod odpravila s kolesom… Nekaj bo pa tudi v genih, saj je ena izmed njenih petih vnukov, Tamara Zidanšek, uspešna slovenska profesionalna igralka tenisa.

Ko jo povprašamo o njenih koreninah, nam pove pesem: „Minilo je že mnogo let, kar je Dolenjka šla je v svet… Na Štajerskem je pristala, dobila moža, otroke in prijatelje…“ Marija Zidanšek izvira iz vasi Soteska pri Dolenjskih Toplicah, iz družine z desetimi otroki: „Pestro je bilo, včasih tudi težko, a smo se razumeli,“ pripoveduje. Bratje in sestre so bili vsak po svoje uspešni, širše poznan je njen brat, prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Sicer pa je Marija kmalu zapustila dom. V Ljubljani je končala ekonomsko šolo, nato pa jo je pot vodila skozi Celje v Slovenske Konjice. V Kmetijski zadrugi, kjer se je zaposlila, je spoznala bodočega moža Jako Zidanška. Poklicna pot jo je potem vodila v Dravinjski dom, kjer je preživela kar 25 let, nato pa še kot računovodkinjo v „rdečo hišo“. Po desetih letih v tej službi se je upokojila.

Življenje ji je pokazalo tako lepe kot manj lepe plati. Najlepše spomine ima na druženja s prijatelji v domači zidanici. Ko se ozira nazaj, nam zaupa recept za dolgo življenje: „Delo, potrpljenje, predvsem pa razumevanje in sprejemanje dobrega in slabega!“ To ve, a vseeno ob jubileju pogreša moža: „Letos bi oba praznovala 90 let, a ga že 22 let ni več. Priznam, dokler ni zbolel, me je razvajal. Samo za rožice sem skrbela…“ Sedaj skrbi za vse in dobro ji gre od rok!

Še veliko lepih trenutkov ji želimo v družbi najbližjih, prijateljev in sosedov!

2. julij 2024 – V prostorih društva je bilo predavanje na temo Koža – naš stik z in obramba pred zunanjostjo. Predavala je farmacevtka iz Celjskih lekarn Mirjam Hočevar Korošec.

V zanimivi in poglobljeni predstavitvi je spregovorila o številnih značilnostih in nalogah kože. Med drugim je predstavila, kako uravnavamo telesno temperaturo, od česa je odvisna njena barva, kako se odziva na dotik in kaj potrebuje, da je polt videti sveža in negovana.

27. junij 2024 – Prostovoljci programa Starejši za starejše, ki v našem društvu deluje od leta 2008, so sodelovali na srečanju prostovoljcev pokrajine Celje -Vzhod na turistični kmetiji Kos v Šmartnem v Rožni dolini. Redno letno srečanje je bilo tokrat namenjeno tudi praznovanju 20-letnice programa, ki temelji na človeški toplini, sočutju in solidarnosti.

„To je program, ki je postal srce in duša naše skupnosti,“ je v uvodnem nagovoru poudarila pokrajinska koordinatorica Damjana Lovrenčič, in nadaljevala: „V dvajsetih letih smo dosegli marsikaj. Na tisoče obiskov, na tisoče nasmehov in nešteto trenutkov, ko smo nekomu polepšali dan. Naši prostovoljci in prostovoljke ste dokazali, da ni nič močnejšega od skupnosti, ki skrbi za svoje člane. S svojim delom ne samo da pomagate posameznikom, ampak tudi ustvarjate družbo, ki je bolj povezana, bolj empatična in bolj humana.“ Prostovoljcem je izrekla tudi hvaležnost za njihovo predanost, saj z njihovo pomočjo mnogi starejši ljudje niso več sami v svojih stiskah: „Vi ste tisti, ki prinašate svetlobo v njihove domove in jim vračate občutek dostojanstva ter pripadnosti.“ Izrazila je upanje, da bodo nove generacije prostovoljcev nadaljevale delo in da bomo skupaj še naprej gradili družbo, v kateri nihče ne bo pozabljen, kjer bo vsakdo deležen spoštovanja in podpore, ki si jo zasluži.

O začetkih in razvoju programa v minulih 20-tih letih so spregovorile pobudnice in soustanoviteljice programa Anka Osterman, Rožca Šonc (dr. Mateja Kožuh Novak se je opravičila zaradi bolezni) in Ivanka Tofant, ki je v tem programu že od leta 2005 in je bila dolga leta tudi pokrajinska koordinatorica.

Z izbranimi besedami so prostovoljce nagovorili in se jim zahvalili za delo, ki ga opravljajo, župan Občine Vojnik Branko Petre, podžupan MO Celje Samo Seničar, podžupanja Občine Šentjur Silva Koželj ter podpredsednik ZDUS Stanko Kranvogel.

O delu v minulih 20 letih je obširneje spregovorila operativna vodja programa na ZDUS Rožca Šonc in nanizala vrsto zgovornih podatkov: „V dvajsetih letih nam je uspelo vključiti 218.828 uporabnikov, opraviti 1.400.351 obiskov, izvesti in organizirati 737.508 pomoči in storitev, ki jo je prejelo 130.678 uporabnikov. Opravili smo več kot 123 milijonov prostovoljskih ur!“ Podrobnosti o delu prostovoljcev programa v celjski pokrajini je predstavila Damjana Lovrenčič. Med drugim smo lahko slišali, da je 210 prostovoljcev v prvem letošnjem polletju opravilo 4124 obiskov pri 2158 osebah, ki so jim zagotovili tudi 1035 različnih pomoči.

Sicer pa so se na srečanju s šopkom zahvalili tudi DU Šmarje pri Jelšah, ki se je v program vključilo že leta 2004 in prostovoljki Elizabeti Fidler, ki vse od takrat deli srčnost in dobroto starejšim so krajanom .

V kulturnem programu so sodelovali Duo Del Negro, Etno skupina Sončnice iz DU Ostrožno, za dodatno mero dobre volje pa je poskrbel še ansambel Milana Verbotna. Vsi nastopi so bili humanitarne narave. Za sladko presenečenje je znana celjska slaščičarna Zvezda podarila veliko jubilejno torto.