18. september 2020 – Že na začetku poletja je praznoval 90-letnico Vilko Premru iz Slovenskih Konjic, predstavniki našega društva pa smo mu lepe želje izrekli šele sedaj.

“Lepo je bilo. Prišli so sorodniki in sosedi in naredili pravo žurko,” se spominja 30. junija. Ko pa sežejo spomini v preteklost, so najlepši iz rane mladosti, iz prvih 11 let, ki jih je preživel s prijatelji v takrat še čisto drugačnih Slovenskih Konjicah. “Otroci smo takrat imeli svobodo,” pripomni in z razumevanjem doda, da so sedaj pač drugačni časi. Da se v življenju vse spreminja, je okusil na lastni koži. “Leta 1941 so našo družino Nemci izgnali v Bosansko Krupo. Očetu je preko sorodnikov in kneza Windischgraetza, pri katerem je bil logar, uspelo, da smo se lahko preselili v Planino pri Postojni, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Tam smo bili do osvoboditve. Leta 1945 sem šel v uk za orodjarja na Češko. Ko sem se vrnil, so me z dekretom poslali v Ljubljano, v tovarno Rog. Ker nisem dobil stanovanja, sem zaprosil za premestitev in februarja 1949 sem odšel v Zreče, v Unior, kjer sem ostal vse do upokojitve, polnih 40 let.”

V teh letih se je dogajalo marsikaj: šel je k vojakom (“Služil sem v Brežicah in bil dve leti mitraljezec na avionu…”), študiral in se leta 1967 poročil. Z ženo Marijo, ki jo v kasnejših letih najbolj poznamo kot ravnateljico Osnovne šole Pod goro, sta “na ribezu” (vsi starejši Konjičani dobro vedo, kje je to) zgradila hišo, kjer še vedno živita. Hčeri Andreja in Katja sta si že spletli svoji gnezdi, a domov radi prihajata: “Ko pridejo skupaj, govorijo samo o šoli. Vsi, tudi starejši vnukinji, so v prosveti.” To ni pritoževanje, saj je v njegovih besedah čutiti očetovski ponos.

Ko se ozira po vseh devetih desetletjih, zadovoljno ugotavlja: “Da bi le ostalo tako kot je. A vse se spreminja. S tem se moramo sprijazniti.” Nekatere navade so ob tem stalnica: “Ko žena vstane, jo vsako jutro čaka zajtrk in časopis na mizi.” To je njegova skrb, tako kot je branje njegovo najljubše opravilo. Še veliko prebranih knjig mu želimo!

Vikica Šuberger, Marija in Vilko Premru ter Anton Obrul