22. januar 2019 – Sredi meseca, 14. januarja, je praznovala 90. rojstni dan Vera Tič. Ker po moževi smrti živi sama, se še toliko bolj razveseli obiskov. Predstavnike konjiškega društva upokojencev, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, je sprejela s širokim nasmehom.
“Resda sem sama, nisem pa osamljena. Skušam narediti čim več, saj če se ustaviš, je hitro konec. Povrhu še malo berem, malo lenarim in čas hitro mineva,” na kratko opiše svoj vsakdan. Besede začnejo vreti ob spominih. Ljubljančanka iz revne družine je po končanem šolanju prišla leta 1948 na Resnik za učiteljico: “To je bila moja prva služba. Živo se spominjam vožnje z ozkotirnim vlakom iz Poljčan v Zreče, peš poti do Resnika, skromne učilnice v kaplaniji…” A to ni bilo pomembno: “Ko sem prišla, mi je za dobrodošlico župnik prinesel klobaso in liter vina, že drugi dan pa je prišel zreški šolski upravitelj, da preveri, če nisem pobegnila. Nisem, čeprav sem bila malo prestrašena, a najbolj zato, ker sem bila še tako mlada. Otrok, ki naj zdaj uči druge otroke? A ni bilo težko. Otroci so bili pridni in bistri. Imela sem od 38 do 41 učencev. Stanovala sem pri zgornjih Vidmarjih.” Po dveh letih so jo premestili v večjo šolo v Oplotnico, kjer je preživela 15 let. “Učila sem na nižji stopnji, včasih dopoldne in popoldne. Tudi tu so bili otroci plahi in ubogljivi, tako da mi jih ni bilo treba kregati.” V Oplotnici, že leta 1950, se je poročila z učiteljem Franjem, ki je tja prišel iz Maribora, in se skupaj z njim in hčerko Nadjo leta 1962 preselila v Slovenske Konjice. “Stanovali smo v bloku nad samopostrežno trgovino, leta 1977 pa smo se preselili v hišo nad zgornjo šolo. Oba sva delala v I. osnovni šoli (današnja OŠ Ob Dravinji – mož Franjo je bil od leta 1967 do 1985 ravnatelj šole). Spominjam se, kako je prva leta smrdelo, ko so tla mazali s strojnim oljem – če tega nekaj časa niso naredili, so vsepovsod skakale bolhe. Kaj vse si človek zapomni…”
Minila so delovna leta, prišla je upokojitev: “Čutila sem praznino in ves čas spraševala moža, kako je bilo v šoli, kaj je novega… Veste, to da učiš, za našo generacijo pa je tudi veljalo, da s tem narodu pomagaš, je nekaj lepega.” Ko ni več učila, je lepoto še bolj kot prej iskala v naravi: “Veliko sem hodila naokrog in nobenega vremena se nisem ustrašila,” pripomni in se razgovori še o lepih urah, preživetih med petjem in druženjem z Ženskim pevskim zborom Slovenske Konjice in s prijatelji z Rdečega križa, kjer je bila vrsto let v odboru območne organizacije. Zdaj ni več, a še ob tem novem letu je nosila po hišah koledarje RK in zbirala humanitarne prispevke.
Zdaj ima 90 let. “Čas tako hitro mine, da kar ne veš, kdaj se je nabralo toliko let. Razveselim se vsake malenkosti in veliko raje kot na slabe mislim na dobre stvari. Berem časopis Delo, revijo Vzajemnost, hodim v knjižnico in knjige berem v postelji. Po vrtu tudi še brkljam. Uživam, če sama kaj posejem in potem gledam, kako raste. Tudi kuham si. Se kar zamotim…” Seveda pa se najbolj razveseli, kadar pridejo Nadja, vnukinji in 6-letni pravnuk.
Vera Tič, Milka Oder in Anton Obrul
Slavljenka s hčerko Nadjo