17. maj 2016 – Druženja, ki jih vsak torek v naših prostorih vodi Vikica Šuberger, so dobro zaživela.

Na prvo mesto med priljubljenimi oblikami preživljanja prostega časa so se uvrstile različne igre s kartami. Sočasno je živahno tudi na zunanjih površinah. Ob torkih dopoldne trenirajo kegljači s kroglo na vrvici. Posnetek je nastal med treningom deklet.

6. maj 2016 – Vedno večji skupini 90-letnikov se je pridružila tudi Konjičanka Rozalija Černec. V Lambrechtovem domu, kamor se je preselila v začetku leta, smo jo z voščili obiskali v začetku maja.

„Lepo praznovanje so mi pripravili tako v Lambrechtovem domu kot moji domači,“ ne skriva veselja vedno dobrovoljna Rozalija, ki jo sedaj kličejo Rozika: „Da ne pride do zmešnjave. Veste, moji svakinji, ki je prav tako v domu, je tudi ime Rozalija, njo pa kličejo Zalika,“ pojasni. Sicer pa ji je v domu prav svakinja najljubša družba: „Rada grem k njej, da se kaj pomeniva.“ Po naravi družabna se je na domsko življenje hitro privadila: „Saj sem se preselila le nekaj metrov daleč, v dom pa sem že prej hodila na kosila. Dobro kuhajo,“ pojasni. „Ne bi mi še bilo treba v dom, a je naše zelo skrbelo, da se mi kaj zgodi. Malo bolj počasna sem postala zadnje leto in malo sem že začela pozabljati. Računalnik sedaj zelo počasi dela,“ se pošali na svoj račun.

Pri spominih se to ne pozna kaj dosti. Na leta dela v Konusu, na kasnejša srečanja knjigovodskih delavcev, na katerih zlepa ni manjkala. „Delo v Konusu sem prekinila le za krajši čas, da sem bila lahko s sinovoma Marjanom in Vinkom.“ Danes ima le še sina Vinka, saj je Marjan umrl že pred možem Bertlom: „Njega ni že 16 let.“ Nasmešek se vrne na obraz, ko pripoveduje o vnukih in pravnukih. A se ne zgublja v preteklosti. Živi danes in tukaj: „V domu se vedno kaj dogaja. Običajno grem zjutraj k telovadbi, potem h kateri izmed interesnih skupin, malo poklepetam s sostanovalko, ki prede, plete in še kaj, berem časopise, poslušam radio, gledam poročila na televiziji. Da vem, kaj se dogaja.“

Čeprav ji je v Lambrechtovem domu všeč, rada zavije tudi domov: „K sreči je tako blizu. Lepo se je malo oglasiti. Pogrešam pa ne,“ reče. A ji ne verjamemo povsem. Na stenah v svoji sobi namreč nima nikakršnih fotografij svojih najbližjih: „Preveč bi mi bilo hudo,“ pojasni. Sicer pa jih pogosto vidi v živo in to je seveda bolje kot na fotografijah. Ljudje, kakršna je Rozalija Černec, imajo pač najraje pristne stike z drugimi. Še veliko družbe in dobre volje ji želimo!

Rozalija Černec in predsednik DU  Anton Obrul

5. maj 2016 – Članice skupine Spominčice, ki se posveča ročnim delom, so skupaj z nekaj gosti odšle na izlet v Logarsko dolino.

Prvi cilj je bila kmetija pri Selišniku v Podvolovljeku, kjer jih je s harmoniko pričakala Neža, nekdanja članica Navihank. Po predstavitvi kmetije, ki jo je prevzel mladi gospodar Branko, ter čudoviti malici suhomesnatih izdelkov z zaščiteno geografsko označbo, so si ogledali še predstavitev na CD-ju, ki prikazuje pot do kmetije, lepote Zgornje Savinjske doline in Slovenije kot celote.

Pot so nadaljevali do slapa Rinka in „ta pogumni“ so se povzpeli v Orlovo gnezdo, kjer jih je čakal požirek borovničevca. Po ogledu tega slapa so si ogledali še slap Palenk, ki je takoj za hotelom v Logarski dolini. Kosilo v Planinske domu je bilo tako zasluženo. Pot domov je bila po čudovitem sončnem dnevu polna prijetnih vtisov, k čemur je svoje prispevala tudi odlična šoferka avtobusa, Amanda Lipičnik.

27. april 2016 – Oba naša pevska zbora, ženski in moški, sta nastopila na medobčinski prireditvi ob dnevu upora proti okupatorju.

Prireditev, ki jo je pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Slovenske Konjice, je bila tradicionalno na Tolstem vrhu, pri spominski hiši Milenka Kneževiča. Zbora sta nastopila tako posamično kot v zasedbi mešanega pevskega zbora, z imenitnimi recitacijami pa je njun nastop obogatil pevec moškega zbor Milan Rozman. Na slovesnosti sta zbora za dolgoletno sodelovanje na prireditvah ob dnevu upora prejela srebrno plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije.

26. april 2016 – V Ločah so se zbrali koordinatorji programa Starejši za starejše celjske pokrajine. Redni sestanek so obogatili s čestitkami koordinatorici iz Loč, Tereziji Novak, prejemnici državne nagrade za življenjsko delo na področju prostovoljstva za leto 2015.

Poleg koordinatorjev, na čelu z regijsko koordinatorico Ivanko Tofant, so Tereziji Novak za zasluženo priznanje, ki ga je v največji meri prejela prav za delo v programu Starejši za starejše, čestitali častna predsednica ZDUS in strokovna vodja programa Mateja Kožuh Novak, predstavnik PZDU Celje Emil Hedžet, predsednik krajevne skupnosti Loče Janko Čakš ter predsednik DU Loče Marjan Volavšek.

25.april 2015 – S prijaznimi voščili smo predstavniki društva, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, obiskali Marijo Žnidarko ob njenem življenjskem jubileju.

Slavljenka je okroglo obletnico zabeležila 17. aprila in seveda najprej praznovala v krogu družine. Tako je najlepše, saj je družina tisto, kar ima najraje. Sama je zrasla na Prevratu v družini s petimi otroki, 90-letnico pa je z njo lahko praznovala samo še ena sestra. Zato pa je njena ožja družina vse številčnejša. Hčerki in dvema sinovoma se je pridružilo že 5 vnukov in 9 pravnukov. Otrokom in kasneje vnukom je namenjala največ svojega časa: „Mož je hodil v službo v Lip, jaz sem skrbela za otroke in gospodinjila,“ preprosto opiše svoje življenje. „Vedno sem rada delala na vrtu in na njivi. Dolga leta sem redila prašiče, zdaj pa tega ne zmorem več. Škoda, saj je bilo ob kolinah res luštno,“ doda.

„Najlepše je bilo, ko sem bila še mlada. Z leti človek omaga. Zdaj rada hodim okrog ali posedim pred hišo, pridejo vnuki, pravnuki. Čas beži, ljudje se spreminjajo…“ A spomini ostanejo, bi lahko dodali. Na spodnjo šolo, ki so jo v njenih časih obiskovala samo dekleta, na priljubljena nedeljska kosila: „Najraje sem kuhala govejo juho.“ Danes ji kuhajo drugi in se prav tako spominjajo: „Mama je vse gor držala.“ Tako smo pri receptu za dolgo življenje: veliko dela in veselja z njim. Ne enega ne drugega Mariji Žnidarko ni manjkalo. „Zadnja leta zelo rada poje,“ še pove hči, ki skrbi za mamo. Pesmi se dobro spominja, marsikaj drugega počasi odhaja v pozabo. Takšno je življenje.

Anton Obrul, Marija Žnidarko in Milka Oder