10. februar 2025 – V Tepanju smo prostovoljke programa Starejši za starejše obiskale dolgoletno članico društva upokojencev Eriko Prosenak ob njenem 90. rojstnem dnevu.

Gospa Erika je bila doma v Tepanju: „Pri nas je bila gostilna (Guček). Marsikaj se je dogajalo – tudi pretepi niso bili redki,“ se spominja mladih let. „Pa kako radi smo plesali!“ Seveda ni bilo življenje samo zabava. Zaposlena je bila v Uniorju, v skladišču za izvoz: „ Moral si delati, sicer si bil črna ovca.“ Ampak dela je bila vajena, saj ga tudi doma ni manjkalo. „Vsako soboto sem spekla potico!“ se spominja. Življenje so ji bogatili mož in otroka. „Hčerka z družino živi v Nemčiji, kjer jo rada obiščem, sina sem izgubila, ko je bil star vsega 51 let. Tudi mož se je poslovil – na dan, ko se je upokojil, davnega leta 1988. Ko bi lahko užival, pa ostaneš sam…“ Ti spomini so grenki in še vedno boleči, a življenje gre naprej.

„Vedno sem zelo rada hodila na izlete. K sestri v Švico, k hčeri v Nemčijo, na vse izlete z upokojenci,“ pripoveduje. To je v zadnjih letih morala opustiti, a hojo si privošči prav vsak dan. Dvakrat zamenjanemu kolku navkljub. Gospa Erika se pač ne da in navrže recept za dolgo življenje: „Malo jej in veliko delaj!“ Tisto dodatno, kar daje življenju bogastvo, pa so njeni štirje vnuki in osem pravnukov. Enega vnuka in njegovo družino vidi vsak dan, saj živijo skupaj, ostali radi pridejo. „Kakšno presenečenje so mi pripravili za 90-letnico! Spet sem plesala in lepo je bilo!“

Erika Prosenak med prostovoljkama Zlato Esih in Vido Klemenc