7. december 2023 – Ob visokem jubileju, 90-letnici, smo obiskali našo dolgoletno članico Marijo Žvikart. „V življenju je največ vredno zdravje, ljubeča družina in dobri sosedi,“ pravi in zadovoljno ugotavlja, da vse to ima. Resda ne more več delati tako kot je včasih, a ji življenje lepšata sinova Zdravko in Aleksander, pet vnukov in dva pravnuka, obiskov v znani čebelarski družini pa tudi nikoli ne zmanjka. O tem smo se lahko prepričali tudi ob našem obisku.

Marija Žvikart izvira iz Kraberka, iz družine z devetimi otroki: „Siromašni smo bili, a smo vseeno zrasli,“ pripomni. Od doma je bila navajena na delo, tako da ji potem, ko je zaživela v Slovenskih Konjicah, kjer si je ustvarila družino, ni bilo težko. Moža Franca Žvikarta je spoznala v stari graščini, kjer sta oba stanovala. Še danes se spominja, s kako starim kolesom se je pripeljal… A to je bil zanjo in čebelarstvo na Konjiškem pomemben dogodek. Franc (doma je bil iz Dravč pri Vuzenici) je namreč že v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja končal čebelarsko šolo in pridobil naziv Kvalificirani delavec v čebelarstvu – poklic čebelar. V Konjice so ga povabili prav z željo, da razvije v teh krajih čebelarstvo. Pri tem je bil več kot uspešen, saj je vzgojil številne čebelarje, med njimi tudi, kar je najbolj pomembno, tudi sina naslednika – Aleksandra, ki se je povzpel do naziva Čebelarski mojster. Čebele so tako zaznamovale tudi Marijino življenje.

Ob delu – najprej v zadrugi, potem pa v Straškovi mesnici, je pomagala pri gradnji hiše na Mizarski cesti in potem pri skrbi za čebele. „Ko smo prišli iz službe, smo vsi hiteli k čebelam. Včasih še južnali nismo,“ se spominja. S čebelami je bilo veliko dela, a je bilo vredno.

Ob vsem delu je vedno našla čas tudi za sprostitev, za kratke izlete (za daljše ni bilo časa), tudi za sprehode, ki jih je ohranila še v zrela leta. „Zelo pridna je bila. Vsako jutro, ko sem vstal, je že delala na vrtu,“ je hitel pripovedovati eden izmed bližnjih sosedov. No, zdaj ne vstaja več ob šestih, dolge poti so zamenjali kratki sprehodi, a se ne pritožuje: „Zaenkrat sama poskrbim zase. Če ne morem spati, sedem na posteljo in gledam skozi okna, včasih pa televizijo. Malo me pa vseeno jezi, da ne morem delati.“ K sreči je vedno v bližini kdo od domačih, ali pa pridejo na obisk sosedi. Rada ima družbo. Verjetno je tudi zato bila čisto zadovoljna, ko je bila krajši čas po poškodbi v Lambrechtovem domu: „Počutila sem se kot doma.“ A najlepše je, kadar je obkrožena s svojo družino. Naj še dolgo uživa v njihovi družbi!

Prostovoljka v programu Starejši za starejše Vikica Šuberger, častni član društva Anton Obrul in predsednica društva Milica Dabanovič v družbi slavljenke.

Na praznični dan so se predstavnikom društva pri voščilu Mariji Žvikart pridružili tudi bližnji sosedje.

Marija z družino sina Aleksandra