12. november 2019 – Prostovoljka Vida Klemenc in koordinatorica programa Starejši za starejše Milena Brečko Poklič sta obiskali Ljudmilo Furman iz Konjiške vasi, ki je 23. septembra dopolnila 90 let.

“Celo življenje sem delala, sedaj pa ne morem več,” potoži in se takoj popravi: “Skuham pa še. Rada kuham, veste.” Moti jo, ker jo noge nočejo več prav ubogati in je zato veliko bolj počasna kot je bila včasih: “26 let sem delala na Lipu in nisem bila vajena počasi delati. Z normami so nas hitro naučili hitrosti!” Žal ji je, da je šel Lip v stečaj. Sama se je takrat invalidsko upokojila in še naprej skrbela za domačijo v Konjiški vasi, kjer sta se jima z možem rodili trije sinovi in hči. “Eden sin se je ubil v nesreči, drugi sin sedaj živi v Slovenski Bistrici, tretji sin in hči pa sta ostala doma,” pripoveduje. Spominja se, kako težko je bilo s skromnimi plačami, kakršne si bile na Lipu, zgraditi hišo: “Še zdaj ni vse tako, kot bi moralo biti.” A je v Konjiški vasi zadovoljna: “Dobre sosede imamo,” pravi. Hudomušnosti ji ne manjka. Ko pripoveduje o tem, koliko tablet mora v teh letih jemati, zaključi: “Me že imajo radi in skrbijo, da bom še živela. Zato pa mi dajejo tablete.” Deset let je že vdova, a tudi to je sprejela s pravo mero sprijaznjenosti z življenjem: “Tako pač je.” Razveseljujejo jo drobne reči, na katere marsikdo v mlajših letih še pomisli ne: lep pogled skozi okno na Dravinjsko dolino, prijetne vonjave jabolčnega zavitka, ki ga peče hči Vida, toplota peči na drva… Ob tem pomisli na prihajajočo zimo in se spomni na stare čase: “O, včasih pa so bile zime! Sneg je kar škripal pod nogami…” A se ne izgublja v preteklosti. Živi danes in tukaj.

Hči Vida, Ljudmila Furman in prostovoljka Vida Klemenc