3. julij 2018 – Na njenem domu na Mizarski ulici smo predstavniki društva na čelu s predsednikom Antonom Obrulom obiskali Ivanko Gajšek, ki je 30. junija praznovala okroglih 90 let.

“Nepričakovano luštno je bilo. Že vrsto let nisem toliko preplesala kot v soboto – največ z zdravnikom, ki mi je pred dvema letoma rešil življenje, z Jožetom Hlačerjem. Sva se že dogovorila, da to ponoviva na moji 100-letnici…” Besede kar vrejo iz vesele slavljenke. Besede hvaležnosti, ker ima okoli sebe “ljudi s karakterjem”, ker ima najboljšega zeta na svetu: “Baldi je skupaj z vnukom Janom Davidom tudi vse organiziral, vnukinja Vilma Alina je imela čudovit nagovor, Janova žena Barbara ves čas pomaga. Pri 90. letih sem res postala gospa. Čim hočem kaj narediti, mi že rečejo, da je to njihova stvar, da bodo že oni. Tako vsak dan praznujem – v soboto sem z družino in prijatelji, včeraj so prišli sosedje, danes vi, jutri bom imela zabavo z bivšimi sodelavci iz Slovenske Bistrice. Deset nas je še,” pripoveduje.

“Najlepši čas v mojem življenju je bilo otroštvo, čeprav ga nisem preživela s starši. Rodila sem se v leseni, s slamo kriti koči na griču v Spodnjih Lažah, nato sva z mamo živeli v Poljčanah. Oče je kot orožnik vrsto let živel v Beogradu, na dvoru kraljice Marije. Škoda, da nisem v mladosti začela pisati svojega življenjepisa. Zdaj mi pisanje ne gre več tako dobro, jezik pa še, o to pa to!” jo zanese v šaljivost. Poleg jezika ji tudi spomin dela odlično. Pripoveduje o šestih Jožetih, ki so jo spremljali skozi življenje. Najpomembnejši je bil seveda njen mož. “Bila sva mlada oba, ko preko mosta sva šla, maj je dehtel in mak je cvetel… To je bila najina himna. Zaljubila sva se nekega maja na mostu med Črešnjevcem in Laporjem, na mostu sva se zaročila.” Poročila sta se leta 1950, zdaj moža že 18 let ni več. Konjičani se ga spominjamo iz banke, kjer je delal. “Stanovali pa smo tudi nad banko v Konjicah, tako kot Hlačerji,” še utemelji poznavanje zadnjega, zanjo pomembnega, “Jožeka”.

Seveda nekaj besed nameni tudi svoji delovni dobi. “V službi sem bila 33 let, saj sem imela eno leto, kot kurirka, šteto dvojno. Začela sem v Tkanini v Mariboru, nadaljevala v banki v Slovenski Bistrici, večino časa pa sem, delala v SDK, Službi družbenega knjigovodstva, prav tako v Slovenski Bistrici. Direktor je bil tudi Jože,” navihano pripomni. Od leta 1980 je upokojenka in v teh letih je ohranila vezi s sosedi na Mizarski: “Ko smo si tu postavili hišo, še ni bilo skoraj nič. Košaki, Brglezi, Petelineki… K sreči tudi televizije ni bilo, tako smo se dobivali, peli in pili…Lepo je bilo.”

Lepo je bilo takrat in lepo je danes, pravi gospa Ivanka. Naj bo še dolgo!