5. junij 2018 – Obiskali smo Alojzijo Kukovič, ki je 24. maja dopolnila okroglih 90 let.

Le kdo je ne pozna? Gospa Lojzka je bila celo delovno dobo trgovka: najdlje v Slovenskih Konjicah, pa tudi v Ločah, na Jerneju, v Laporju, Poljčanah… “Šla sem, kamor so me poslali,” pripomni. S kolesom, vedno s kolesom: “70 let sem vozila kolo, zdaj pa ne gre več,” ugotavlja vedno skrbno urejena slavljenka. Nekako ji ne gre v račun, da je morala opustiti kolo in da noge niso več tako urne, kot so bile: “Me že dolgo poznate? A sem kdaj tako počasi hodila? Kje pa, vedno sem tekala sem in tja,” sama odgovori na vprašanje. “Šele sedaj, ko imam okroglo obletnico, sem se zavedla, da sem že stara.” A čisto sprejela svojih let še ni. Še vedno hodi brez palice, dela na vrtu (“Ravno včeraj sem vrtnice porezala.”) in v prijetni hiši na Rimski cesti v Slovenskih Konjicah, ki sta jo postavila z možem Vilijem. Tudi on je že odšel, pred osmimi leti. Sinova Milan in Branko, trije vnuki in dva pravnuka jo obiskujejo, a gospe Lojzki zlepa družbe ni dovolj: “Tako rada klepetam,” prizna. To je zdaj, ko ne more več toliko plesti kot je včasih, ko je kolo pospravljeno v kleti, ko jo pri branju jezijo očala, prišlo še toliko bolj do izraza. Pri tem se spominja preteklosti: “Trdo je bilo, a nepozabno.” Mladost pač, kljub vsem težavam, ki se ji ne izognejo, ostane v spominu kot nekaj lepega. “Zdaj pa ne veš, kaj bo,” zavzdihne.

Da bi ji vsaj zdravje dobro služilo in da bi imela družbo za klepet, sva ji ob visokem jubileju zaželeli tudi prostovoljki programa Starejši za starejše Zofija Voler in Milena Brečko Poklič.