27. november 2017 – Dan po dopolnjenih devetih desetletjih življenja so Frančiško Kadilnik, ki jo bolj poznamo kot Fančiko, v Lambrechtovem domu obiskali predstavniki našega društva.

„Nikoli nisem bolna,“ se je, letom navkljub, najprej pohvalila, potem pa je beseda stekla o vsem tistem, kar se ji je v devetih desetletjih najbolj vtisnilo v spomin. Seveda so bili to njeni starši in sestra Ivanka, s katero je preživela večino življenja. Nečakinja Lenka je zadnje leto, kar je gospa Fančika v domu, tudi njena najzvestejša obiskovalka.

Konjičanka od nekdaj s ponosom pove, da se je krojaške umetnosti učila pri mojstru Kovšetu, potem pa svoje znanje delila najprej v konfekciji Konus Alfa in nato v Koku, kjer je delala do upokojitve. Nato so leta kar nekam zbežala. Čeprav je šele kratek čas v Lambrechtovem domu, se ji zdi življenje pod Škalcami, v tako imenovanem upokojenskem bloku, kjer je imela tudi vrt, že daleč. „Rada sem imela vrt, rada sem hodila naokoli,“ s kar nekaj žalosti v glasu pripomni. Na svojih poteh je pogosto pomagala tudi društvu upokojencev in pobirala članarino pri tistih, ki niso mogli do društvene pisarne. Družabni Fančiki, ki je najraje v gibanju, je bilo to v veselje. Ravno to svobodo gibanja sedaj najbolj pogreša. Še vedno bi rada bi šla tu in tam, a ne gre. „Vsaj stari grad lahko gledam skozi okno,“ pripomni. Saj ne, da ji Lambrechtov dom ne bi bil všeč: lepo urejen je, marsikaj se dogaja, le tiste svobode, ki je Fančiki tako ljuba, ni. Televizija, ki jo rada gleda, ne more nadomestiti vsega tistega, kar je srečevala na svojih poteh. „Saj sodelujem v ročnodelskih delavnicah, grem na tombolo, a…“ Misel ostane nedokončana.

V družinskem krogu je Frančiška Kadilnik praznovala prav na svoj 90. rojstni dan, 26. novembra. Dan kasneje so ji prišli voščit vse najboljše predstavniki društva upokojencev na čelu s predsednikom Antonom Obrulom in tajnico Ljudmilo Oder.