Marec 2015 – Ta mesec sta praznovali svoj 90. rojstni dan prvi in najbolj znani konjiški medicinski sestri – Fanika Šuc in Zora Dragan. Z voščili smo ju obiskali tudi predstavniki konjiškega društva upokojencev na čelu s predsednikom Antonom Obrulom.
Fanika Šuc se je rodila v začetku marca 1925 v Dobravi pri Ljubljani v družini z osmimi otroki. Odraščala je v Jaršah. Ko je v prvih povojnih letih končala zdravstveno šolo, je bila dodeljena v Slovenske Konjice. Od 1.6.1947 je delala kot prva patronažna sestra na Konjiškem.
V Konjicah je zrasla njena nova družina. Možu Adolfu se je leta 1950 pridružila hčerka Jelena, nato še sin Adi. „Starša sta veliko delala, a ko sta bila doma, sta poskrbela za kvaliteto življenja. Skupaj smo hodili na sprehode, na sankanje ali kopanje. Oče je pogosto igral na kitaro in vsi skupaj smo zapeli,“ se spominja hči Jelena in o mami še doda: „Skrbna žena je bila in dobra, ljubeča mama. Vedno sem imela občutek, da jo imajo tudi drugi ljudje radi, saj je čutila veliko odgovornost do okolice in je res znala sodelovati z ljudmi.“ Na praznovanju 90-letnice se je zbrala razširjena družina s petimi sestrami, prišli pa so tudi štirje vnuki in 6 pravnukov. Pogrešali so oba Adija – moža in sina. Mož, ki se ga starejši Konjičani spominjajo kot brivca in kasneje župana ter še kasneje ravnatelja Lambrechtovega doma, je umrl leta 1992, sin Adi leta 2012. To je pustilo neizbrisne sledi. Prišla je bolezen in gospa, ki je celo življenje kipela od energije in jo z obema rokama razdajala vsem okoli sebe, je nemočno obležala. Spominom so prepuščeni časi, ko je kot medicinska sestra delala v zdravstvenem domu in predavala po šolah, vodila tečaje prve pomoči, sodelovala pri takratni predvojaški vzgoji… ali kasneje, v letih od 1975 do 1980, vodila Lambrechtov dom.
Fanika Šuc s hčerko Jeleno in Antonom Obrulom
Zore Dragan se najbolj spominjamo iz ambulante zdravnika Božidarja Topolška, s katerim je delala 22 let. Rojena Konjičanka (njena domača hiša je tista s fresko sv. Florjana, tik ob Dravinji) je pred tem delala že pri zdravnikih Ivu Rudolfu (od januarja 1947) in Anteju Goričarju. „Bila sem prva bolničarka in nato medicinska sestra v Slovenskih Konjicah,“ ponosno pove. „Takrat smo še prali povoje, malic nismo poznali. No, dr. Rudolf je imel navadno 5-minutno pavzo. Za en bonbon…“ Misli zbežijo v preteklost, v čas, ko je hodila v šolo v Maribor, kamor jo je kar dr. Rudolf prijavil. „Pri obdukciji je bilo pa res hudo…“ Tako se je začel njena poklicna pot, ki se je nadaljevala in zaključila v konjiškem zdravstvenem domu. V tem času je življenje prineslo marsikaj. V Splitu je spoznala svojega bodočega moža Jožeta. Prišel je v Konjice in se zaposlil v Konusu. „Poročila sva se v začetku leta 1952 in kmalu se je rodil sin Branko. Preselili smo se v nov dom pod Škalcami. Potem je prišel še vnuk in dve pravnukinji. Življenje teče in nič ne reče,“ se zamisli sestra Zora. „Ni se mi bilo težko upokojiti, saj sem doma vedno našla dovolj dela. Še vedno kuham, pospravljam, likam, kvačkam. Skratka, vsa gospodinjska dela sama opravljam in ni mi težko. Dobro se počutim. Če pa kaj ne gre, je moje pravilo eno samo: Nič jamrat!“
Anton Obrul in Zora Dragan