30. junij 2020 – Po nekaj mesečnem “korona” premoru je bilo v prostorih društva spet zdravstveno predavanje v sodelovanju s farmacevti Celjskih lekarn.

O luskavici, kronični vnetni bolezni, ki prizadene približno 2 odstotka populacije, je predavala Katarina Mlakar, mag. farm., iz Celjskih lekarn. Predstavila je glavne vzroke za njen nastanek, kako jo zdravimo in zakaj je tako pomembna osnovna nega kože. Ob zaključku predavanja je odgovarjala na vprašanja poslušalcev, pri tem pa ji je pomagala tudi vodja konjiške lekarne Andreja Hohler, mag. farm, spec.

S predavanji farmacevtov Celjskih lekarn bomo nadaljevali septembra.

Del slušateljev ter farmacevtki Andreja Hohler in Katarina Mlakar – vsi v varni razdalji in z zaščitnimi maskami.

26. junij 2020 – Prostovoljka programa Starejši za starejše v našem društvu Zlata Esih je (namesto poškodovane Karoline Ristič) skupaj s koordinatorico programa Mileno Brečko Poklič obiskala Alojzijo Ljubič iz Tepanja, ki je 19. junija slavila 90. rojstni dan.

“Sem najstarejša med desetimi otroki družine Jelenko iz Draže vasi,” začenja slavljenka pripoved o svoji življenjski poti. “Danes imam samo še dve sestri in brata…” Mladost so zaznamovali spomini na drugo svetovno vojno, na težke čase, ko je kot mlado dekle videlo vojne grozote, ki jih še vedno ni pozabila. Lepši so spomini na ljubezen, ki jo je kot sveže poročeno 23-letno dekle pripeljalo v Tepanje. “Moj mož Franc je delal v kamnolomu v Cezlaku, zadnja leta pa v Konusu. Kratek čas sem tudi sama delala, a ko so prišli otroci, sem ostala doma. Težko je bilo z eno plačo in tremi otroki kupiti zemljo in zgraditi hišo.” A je nekako šlo. Sinovi Drago, Franci in Bojan so rasli, se oženili in tako ima danes 6 vnukov in že 9 pravnukov. Večina živi v bližini in še vedno se radi oglasijo doma. Žal so minila že štiri desetletja od smrti moža, a tudi že 11 let od smrti sina Francija. Njegova žena Olga je tako že vrsto let glavna opora Alojziji, saj je tako kot tašča po petih letih zaposlitve ostala doma in skrbela za kmetijo, zadnja leta pa tudi za taščo. “Zjutraj najprej vklopim radio in uredim taščo,” pripoveduje. “Potem, čez dan, greva malo ven, na sprehod. Kolikor gre. Včasih tudi z vozičkom.”

90-letna Alojzija se, kar se zdravja tiče, dobro drži. “Malo imam težav s pritiskom, a ni hudega,” pravi. Zato je bilo tudi praznovanje visokega jubileja, ki so ga pripravili kar doma, zelo lepo, čeprav jim je nagajalo vreme. A dobre volje jim to ni pokvarilo, tako kot leta niso odnesla hudomušnosti. “Kdo vam pove pravljico za lahko noč?” se nasmeje snaha Olga. “Kuža Piki!” izstreli Alojzija. To je tisti Piki, ki je ves čas obiska skušal sodelovati v pogovoru… Alojzija Ljubič je tako dokaz, da za veselje v življenju res ni treba veliko. Še veliko zdravih in veselih dni ji želimo!

Zlata Esih ter Alojzija in Olga Ljubič

23. junij 2020 – DU Šentrupert nad Laškim je v Domu strelcev Mala Breza pripravilo družabno strelsko tekmovanje, ki se ga je udeležilo osem ekip s Celjskega, med njimi tudi ženska strelska ekipa našega društva.

To je bilo letos tudi edino neke vrste pokrajinsko tekmovanje, čeprav ni bilo v organizaciji PZDU Celje. Kot je na strelskem srečanju pojasnila predsednica komisije za šport in rekreacijo pri PZDU Celje Zofija Voler, so namreč zaradi epidemioloških razmer odpovedali vsa tradicionalna pokrajinska športna tekmovanja. Kot sta pojasnila predsednik komisije za šport pri DU Šentrupert Peter Ojsteršek ter predsednik društva Martin Pušnik, pa so se v Šentrupertu vseeno odločili za izvedbo tekmovanja – seveda po vseh priporočilih NIJZ. Veseli so bili dobre udeležbe, rezultati pa so potrdili, da začasna prekinitev treningov ni imela prevelikega vpliva na izkušene strelce.

Prvo uvrščena ekipa iz Žalca je dosegla 528 krogov, drugo uvrščena iz Šentruperta 468 in tretje uvrščena z Dobrne 437. Ženska ekipa je bila samo ena – iz Slovenskih Konjic – v sestavi Martina Kelemina, Zofija Voler in Milena Brečko Poklič. Če že “ženska zmaga” v tem primeru ne šteje veliko, pa več pove podatek, da so se med vsemi ekipami s 414 krogi uvrstile na peto mesto. Najboljša posameznica je bila tokrat Martina Kelemina (149), pri moških pa je zmaga pripadla Jožetu Jeramu (180), drugi je bil Milan Goubar (prav tako 180) in tretji Jože Pavlič, vsi trije iz Žalca.

Mešani občutki ob pogledu na rezultate – Zofija Voler in Martina Kelemina.

April 2020 – Zaradi pomanjkanja mask so nekatere prostovoljke programa Starejši za starejše sedle za šivalne stroje in jih same naredile – zase ter za tiste starejše, ki jih najbolj potrebujejo.

Del težav sta rešili tudi občina, ki je najprej poskrbela za maske za enkratno uporabo za starejše od 70 let, ter Lions klubi Konjice, Konjice Vita ter Leo klub Konjice z donacijo pralnih mask. Te so prevzemali tako starejši sami kot tudi prostovoljke, ki so jih potem razdelile.

Vida Kamenšek

Tadeja Golež

Alja Kuk je prevzela maske konjiških Lions klubov

30. marec 2020 – Ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija COVID-19 in so bili sprejeti številni ukrepi za omejitev širjenja okužb, se je spremenilo tudi delo prostovoljcev v programu Starejši za starejše.

Ker tudi sami sodijo v skupino najbolj ogroženih, je seveda na prvem mestu skrb za njihovo varnost. Konec je bilo z obiski pri starejših, a to še zdaleč ne pomeni, da je bilo tudi konec skrbi zanje. Prostovoljci in koordinatorji na Celjskem so poskrbeli za sezname tistih, ki nimajo svojcev ali dobrih sosedov, ki bi namesto njih prinesli iz trgovine hrano, zdravila iz lekarne in podobno. V Slovenskih Konjicah, na primer, je potrebe po pomoči, ki so jih navedli koordinator programa iz baz podatkov in prostovoljci s poznavanjem ljudi na svojem terenu, v nekaterih primerih preverila tudi patronažna služba. Za tiste, ki potrebujejo pomoč, skrbijo mlajši prostovoljci v okviru občinskega štaba civilne zaščite in še posebej skupina, ki so jo oblikovali pri Rdečem križu.

Za osnovne materialne pogoje je tako poskrbljeno, prostovoljci pa še naprej delajo tisto, kar je pri njihovem delu najbolj pomembno: skrbijo, da nihče nima občutka, da je sam in pozabljen. S “svojimi” varovanci se pogovarjajo po telefonu, včasih jih pravilno zaščitni nagovorijo od daleč, od ograje, preko sosedov… Ne samo da preverijo, če je z njimi vse v redu, če imajo, kar potrebujejo, ampak da preprosto malo poklepetajo, pa čeprav o vremenu. Vsaka beseda je v teh časih osamitve dragocena. Vsi pa že komaj čakajo, da bodo lahko spet stopili skozi vrata, stisnili roko in morda tudi objeli človeka, ki hrepeni po prijazni besedi. Vzdržimo do takrat in pazimo nase, saj nas bodo še potrebovali!

9. do 11. marec 2020 – Letošnje izobraževanje društvenih koordinatorjev programa Starejši za starejše v Izoli je bilo že v znamenju prihajajoče epidemije. Druga skupina, v kateri so bili koordinatorji iz celjske, savinjske, šaleške in koroške regije, je bila hkrati tudi zadnja, saj so bila nadaljnja izobraževanja zaradi širjenja virusa COVID-19 odpovedana.

V precej praznem hotelu Delfin se je ta skupina zbrala 9. marca in kot je že zadnja leta v navadi, jo je po pozdravu direktorice hotela nagovorila vodja programa Rožca Šonc. V predstavitvi dela je zajela obdobje od leta 2004 s posebnim poudarkom na letu 2019. Takrat je bilo v Sloveniji vključenih v program 276 društev upokojencev s 3535 prostovoljci. Če so v celotnem obdobju prostovoljci opravili preko milijon obiskov in zagotovili 505 tisoč pomoči, so jih lani obiskali 57 tisoč in zagotovili 76 tisoč pomoči in storitev. Bolj kot podatki o marljivem delu so zanimive ugotovitve o položaju starejših, ki pričajo tako o revščini kot o drugih stiskah več kot četrtine vseh starejših. “Želimo spoštovanje starejših kot enakovredne družbene skupine,” je poudarila Rožca Šonc, pozvala k zmanjševanju revščine ter dodala: “Poskrbimo, da starejših ne bo sram, da potrebujejo pomoč!” Da ne gre samo za materialno pomoč, so opozorile regijske koordinatorice programa. Karlina Mermal (Savinjska pokrajina) in Damjana Lovrenčič (Celje vzhod) sta namreč kot glavno težavo večine starejših navedli osamljenost.

Čeprav so v nadaljevanju izobraževanja koordinatorji izvedeli veliko zanimivega o urejanju podatkov za metodologijo dotacij, o sobivanju, o preprostih tehnikah za ohranjanje spomina in življenjske vitalnosti, o pristopih k starejšim, eko skladu in farmacevtskemu svetovanju, o Diners kartici prostovoljca in izpopolnili znanje v programu Bopro, so misli že uhajale v bližnjo prihodnost in izzive, ki čakajo vse prostovoljce.