15. april 2025 – Prostovoljki programa Starejši za starejše sta v Konjiški vasi obiskali Janeza Zalarja, ki je prejšnji mesec praznoval 90-letnico.

Ob voščilih je bila priložnost za obujanje spominov. Janez je skupaj s štirimi sestrami in bratom zrasel na kmetiji, ki ji je ostal zvest celo življenje. Med drugo svetovno vojno so družino izselili in ko so se leta 1945 vrnili, je bilo vse uničeno, vse prazno. Začeti je bilo treba znova. Takrat in še mnogokrat kasneje ga je vodila misel: „Saj bo šlo.“ In je šlo. Leta 1967 se je na Martinovo nedeljo poročil z Majdo. Rodilo se jima je pet otrok, štirje fanti in najmlajša, deklica Bernarda. „Dobri otroci so. Vse sva šolala, ampak doma so pa morali delati. Tako so se naučili samostojnosti,“ pripovedujeta. Zdaj imata že osem vnukov in vsi radi prihajajo k njima. „Vesela sva jih, a največja sreča je, da sva še oba in še kar pri močeh,“ zadovoljno ugotavljata.

Janez je že od leta 1991 upokojenec. Dolga leta je delal v Konusu, najdlje v lužnici. Ko je prišel iz službe, ga je čakalo delo na kmetiji: „Delo se kar ni končalo… Zdaj je lažje, saj za kmetijo skrbi sin, hči pa je diplomirana medicinska sestra in vse uredi, kadar nama zdravje kaj nagaja.“

Za praznovanje Janezovega jubileja ni bila polna samo hiša, ampak tudi avtobus. Z njim so se vsi odpravili na Brezje in na kosilo v Avsenikovo gostilno. „To pa je bilo presenečenje!“ se še vedno čudi krepak 90-letnik. Velikih želja nima: „Da bi bil zdrav. Samo to.“ Torej mu tudi mi želimo predvsem zdravja!

Majda in Janez Zalar, med njima prostovoljka Vida Klemenc