12. avgust 2024 – Skupaj s predstavniki Krajevne organizacije RK in Turističnega društva Slovenske Konjice smo obiskali našo dolgoletno članico, spoštovano upokojeno učiteljico slovenskega jezika, Marijo Zlatko Logar Menih.
Svojo 90-letnico je že dan prej praznovala v krogu prijateljev in družine, zapela pa sta ji tudi oba pevska zbora,v katerih je dolga leta sodelovala: Ženski pevski zbor Slovenske Konjice in Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice. Praznični dan, za katerega imata veliko zaslug nečakinji Jožica Rems in Nina Voglar, je minil v prijateljstvu, pesmi in tudi plesu. Ostali so prelepi spomini, ki jih je skupaj s tistimi bolj oddaljenimi prijazno delila z nami.
Ko se spominja svoje mladosti, ki jo je preživela na Dolenjskem v kraju Šempeter (Otočec), so njene besede trpke: „V revščini sem živela. Bila sem suha in vedno lačna. V šolo sem hodila peš, 6 kilometrov daleč. Ko sem se po učiteljišču zaposlila na Primorskem, blizu Sežane, sem imela vsega 40 kilogramov. Učila sem v eno oddelčni šoli v kraju Ocizla. Tam so lepo skrbeli zame in sem se poredila do mojih rekordnih 56 kilogramov. Kdor ni skusil lakote, ne ve, kako je to hudo…“
V Slovenske Konjice se je z možem priselila leta 1956: „Osem let sem učila tretje razrede, nekaj časa cele dneve – dopoldne en tretji razred, popoldne drugega.“ No, potem je doštudirala slovenski jezik (že prej je po učiteljišču dokončala višjo pedagoško šolo) in od takrat je učila slovenščino: „Se pa še vedno spominjam, kako sem dolgo govorila v dolenjskem narečju. Šele na Primorskem sem ga opustila in začela uporabljati knjižno oziroma pogovorno slovenščino.“ Učenje slovenskega jezika je tisto, kar je pustilo neizbrisni pečat na generacijah Konjičanov. O njenem poučevanju lahko še vedno slišimo: „Vse, kar znam slovenščine, sem se naučil v osnovni šoli.“ Danes spoštovana učiteljica obžaluje, da je bila tako stroga, a njeni učenci smo ji tudi za to hvaležni. Ni nas naučila samo slovnice, ampak je v nas vzbudila tudi ljubezen do knjig, do našega prelepega jezika. Sama ga je nenehno gojila in tudi z živo besedo rada nastopila na številnih odrih – pa naj je šlo za takšne in drugačne prireditve, za vodenje nastopov pevskih zborov, za… S svojim prijetnim glasom je vsakemu dogodku dala dodatno težo.
Poleg učenja in nastopov v živo je v okolju veliko prispevala tudi kot lektorica. Ne nazadnje je lektorirala tudi prve številke konjiških Novic. Ob tem se je poglabljala tudi v strokovno pedagoško delo in še danes je ponosna na učilo, ki ga je izdelala. Poimenovala ga je Slovka, omogočilo pa je individualni pouk, kar je bilo v takratnih časih zelo napredno. Slovka je bila namenjena učiteljem slovenščine in zanjo so jo tudi nagradili.
Na ta del svojega življenja je upravičeno ponosna, a morda je še bolj na svoj dom, na svojo hišico. Želela si jo je in jo z lastnim trudom tudi ustvarila. „Seveda so mi pomagali prijatelji in nekdanji učenci.“ Ni bilo lahko, a je bilo vredno, saj v njej uživa vsak trenutek. Tako kot je na primer vedno neskončno uživala pri prepevanju v pevskih zborih. Zdaj je morala to opustiti, tako kot tudi svoje dolge sprehode, na katerih smo jo redno srečevali. Zatajile so njene oči. A duh je še živahen, glas topel in njenim besedam je vredno prisluhniti.
Vse najboljše vam želimo, draga gospa Zlatka!
