3. marec 2023 – Predsednica in podpredsednica društva sta v Lambrechtovem domu obiskali dolgoletno zvesto članico društva upokojencev, Slavico Kokot, ki je prav ta dan praznovala svoj devetdeseti rojstni dan.

Slavico Kokot, tako kot njenega moža Jožeta, ki je 90-letnico praznoval lani, dobro poznajo številne generacije, ki so obiskovale konjiško Osnovno šolo Pod goro (prej II. osnovno šolo, ali po domače – zgornjo šolo). Če jim je Jože vtepal v glave matematiko in fiziko, je bilo poslanstvo Slavice veliko bolj prijazno. Otroke je naučila pisati in brati in jim v pravljičnem krožku predstavljala čudoviti svet pravljic. Pravljične junake jim je približala tudi s pomočjo lutk, saj je bilo lutkarstvo eno izmed njenih posebnih radosti. Skoraj tako močno kot ljubiteljsko pesništvo. Vrsto let skoraj ni minil dogodek tako v turističnem društvu kot v društvu upokojencev, pa še kje drugje, brez njene priložnostne pesnitve. Kako ljube so ji lepe besede tudi sedaj, v Lambrechtovem domu, kjer sta z možem zadnja tri leta, pričata uokvirjeni pesmi o Francu Lambrechtu in Ivanu Minattiju. „Minattijeve pesmi so za srce,“ poudari. „Nekoga moraš imeti rad – te pesnikove besede so zame velik zaklad, saj je najbolj pomembno tisto, kar v srcu čutimo.“

Slavica in Jože imata 3 hčere: Jožico, Lidijo in Sonjo ter že osem vnukov. Vse skupaj pa se je začelo nekje davno na učiteljišču, kjer sta se spoznala mlada bodoča učitelja. Dekle iz Gabrovnika in fant s Sladke Gore sta si dom ustvarila v Slovenskih Konjicah. „Najprej sva imela sobico pri Filejevih, potem sva stanovala najprej v enem, nato v drugem bloku in se končno preselila v lastno hišo…“ Ni je bilo lahko zapustiti, ampak takšno je pač življenje. Ostali so lepi spomini, ki jih obujajo tudi fotografije in zapisi na stenah, predvsem pa obiskovalci – pa naj gre za družino, prijatelje, ali nekdanje učence. Vsak prinese s seboj delček preteklosti in življenja „tam zunaj“.

Slavica Kokot in Milica Dabanovič