21. april 2017 – Predstavniki Društva upokojencev Slovenske Konjice, na čelu s predsednikom Antonom Obrulom, smo obiskali Franca Iršiča iz Tepanja, ki je 7. aprila dopolnil 90 let.

Duhovit 90-letnik, ki še vedno rad pove kakšno šalo, z veseljem pobrska po zakladnici spominov. Na tista najbolj rosna leta, ki jih je preživel na Pobrežu v družini s petimi otroki: „Zdaj sta poleg mene živi le še sestri Trezika in Zofka,“ se mu nekoliko zatrese glas. Še bolj, ko pripoveduje o svoji ženi, ki jo je izgubil pred štirimi leti: „ Strašno pridna je bil. Vse je naredila. Zjutraj, pred službo, me je vedno čakal zajtrk. Imeli smo zemljo, kravo, tri prašiče in druge živali. Pridelala je vse, kar smo potrebovali.“ Zraven je skrbela še za dva otroka: sina Branka in hčerko Magdo. V družinski hiši sedaj živi s sinom in njegovo družino, hči, ki živi v Slovenskih Konjicah, prihaja vsak dan na obisk: „Ničesar mi ne manjka, samo ženo pogrešam.“

Ko je še hodil v službo, je na Lipu delal kot vodja skladišča. V Tepanje sta se z ženo preselila kmalu po začetku skupne poti. „Žena je tu podedovala staro hišo. Dvakrat sem jo v celoti obnovil, na koncu pa sva zgradila novo.“ Gradnja v tistih časih, ko je primanjkovalo gradbenega materiala, je bila poseben izziv: „Da sem lažje prišel do materiala, sem fička zamenjal za kombi in potem vse sam zvozil na gradbišče.“ Odločitve o selitvi v Tepanje ni nikoli obžaloval, saj je Tepanje prijeten kraj za življenje: „Vse je tako lepo urejeno,“ pohvali. O tem se vedno znova sam prepriča, saj gre zelo rad malo naokoli: „Skozi kuhinjsko okno imam pa tudi lep razgled!“

Rad gleda skozi to okno. Rad je s svojima otrokoma, tremi vnuki in dvema pravnukoma. „Delam pa ne več. Prej sem še skuhal zase in otroke. Zelo radi so jedli, saj sem zelo dobro kuhal. Zdaj mi ne pustijo več, ker nisem dovolj stabilen.“ Zaradi tega se ne pritožuje: „Glavno je, da je še spomin in razum, da se lahko pogovarjaš. Ja, pa radovednost je tudi pomembna,“ poudari. Dogajanje spremlja s pogovarjanjem ter poslušanjem radia in gledanjem televizije. Družbo mu dela prijazen muc, če pa hoče biti malo sam, gre v svojo sobo. A to ni pogosto, saj je Franc Iršič rad med ljudmi. Naj jim še dolgo bogati življenje!

Anton Obrul, Franc Iršič in Jelka Steinacher