23. maj 2024 – Naša pevska zbora sta sodelovala na pevski reviji PZDU Celje Pojmo prijatelji v Narodnem domu Celje.
Nastopili so: Mešani komorni pevski zbor DU Vojnik, Mešani pevski zbor društva upokojencev in invalidov Mozirje, Mešani pevski zbor DU Šempeter v Savinjski dolini, Mešani pevski zbor DU Laško, Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice, Mešani pevski zbor Anton Aškerc Rimske Toplice, Pevsko društvo upokojencev Celje, Moški pevski zbor Adolfa Tavčarja DU Slovenske Konjice in Mešani pevski zbor DU Griže-Zabukovica. Kot gostje so nastopili pevci Mešanega pevskega zbora Medobčinskega društva invalidov Žalec.
Zbrano množico pevk in pevcev ter poslušalcev je pozdravil predsednik PZDU Celje Jakob Presečnik, ki ni skrival zadovoljstva, da je zborovska tradicija v društvih upokojencev na Celjskem še vedno tako živain združuje toliko zavzetih pevk in pevcev. Revijo je povezovala Živa Dobnik, pevske nastope pa je ocenjeval Franci Plohl iz Rogaške Slatine. Nastopajoči in poslušalci so bili zadovoljni, saj večer ni bil le poln lepega zborovskega petja, temveč je omogočil tudi prijetno druženje.
Ženski pevski zbor DU Slovenske Konjice z zborovodkinjo Ireno Bezjak Voler
Moški pevski zbor Adolfa Tavčarja z zborovodkinjo Petro Brglez
26. marec 2024 – Prostovoljki programa Starejši za starejše sta v Lambrechtovem domu obiskali Rijo Sekirnik, ki je slavila 90. rojstni dan.
Marija Sekirnik, ki jo že celo življenje vsi kličejo Rija, je v domu šele nekaj mesecev. Vedno nasmejana gospa se je lepo vživela. Vključila se je v domski pevski zbor Beli cvet, saj je vse življenje prepevala – najdlje v pevskem zboru v Slovenj Gradcu. Ob jubileju so jo nekdanji so pevci tudi obiskali. „Resnično ničesar ne pogrešam,“ pravi. Vsak dan, po uro dopoldne s sinom in uro popoldne sama, odhiti na dolge sprehode. Tako je diplomirana inženirka gozdarstva navajena.
V pogovoru se z veseljem spominja svoje poklicne poti. Nanjo se je usmerila že v domači Veliki Nedelji, kjer je imela ljubljanska fakulteta za gozdarstvo svoje posestvo. Tam je od blizu spoznala svoj bodoči poklic. V Ljubljani, na fakulteti je spoznala fanta Metoda in že v prvem letniku rodila hči, ki sedaj živi v Velenju. „Sin je strojnik in živi v Zrečah,“ takoj doda babica petih vnukov in treh pravnukov. Zaradi želje po bližini otrok sta se pred četrt stoletja z možem tudi preselila iz Slovenj Gradca v Slovenske Konjice.
„V Slovenj Gradcu sem dobila svojo prvo službo,“ pripoveduje. Bila je vodja izobraževalnega centra Lesne: „Ko sem prevzela, ni bilo tam ničesar. Začela sem s tečajem za gozdne delavce, a sem se morala še sama najprej veliko naučiti. Kolikokrat sem razstavila in spet sestavila motorno žago!“ Iz skromnih začetkov je zrasla šola za gozdne delavce, kasneje še šola za lesarstvo, v katero so vključevali najboljše strokovnjake iz celotne Slovenije. „Izobraževalni center je bil odgovoren za vse ljudi v podjetju. Z izobraževanjem delovodij se je razvijala tudi strojna oprema.“
Odločitev za selitev v Slovenske Konjice ni bila težka. „Lepo smo si uredili življenje,“ pravi. Stanovala je v Vila bloku, kjer je postala tesna prijateljica Vere Ribič: „Ves čas sva bili skupaj, še zlasti po moževi smrti pred osmimi leti. Ko je Vera umrla, mi stanovanje ni nič več pomenilo…“ Selitev v dom je bila tako samoumevna. Lahko se druži kolikor želi, saj ima v osnovi zelo rada mir in tišino. „Resnično ničesar ne pogrešam,“ pravi. Je pa res, da zna živeti: „Tudi če sem imela težave, sem vedno gledala v prihodnost z optimizmom. Znam razveseliti sama sebe,“ pravi 90-letnica, ki še vedno bere brez očal in skoraj ne potrebuje zdravil. Stroge diete pa se je že zdavnaj navadila. Želimo ji, da čim dlje ohrani svojo nalezljivo dobro voljo!
9. november 2023 – Člani društva smo letošnje martinovanje obogatili z ogledi zanimivosti v Zasavju.
Dan je bil poln adrenalina na strmih in zavitih cestah, bogatih vtisov in razgledov na Sveti gori s cerkvijo Marijinega rojstva, odličnih okusov na pojedini v Podkumu, v Hiši domačih okusov Pr Čop, glasbe dua Evergreen, pesmi, plesa in seveda obveznega krsta mladega vina. Začelo se je že zjutraj s super potico (priskrbela jo je Erna) in kavico v Vidergi. Že takrat je meh na harmoniki raztegnil Janko in oglasile so se prve pesmi, ki so nas spremljale ves dan. Na Sveti gori je izletnikom spregovori župnik iz Kisovca, v Podkumu smo si ogledali cerkev sv. Jurija, muzejsko zbirko v stari Čopovi gostilni in njihove najnovejše pridobitve (hotel Mu, glamping hišice, kopalnice v nekdanjem svinjaku…) Res je bil pester dan, za kar imajo največ zaslug organizator martinovanja Roman Padežnik, predsednica društva, tajnica…. in vsi udeleženci, ki so zasedli kar dva avtobusa. Na tretjem so bili upokojenci Banke Celje, ki so se izkazali za dobro družbo, vsi udeleženci pa z dobro voljo.
Člani Društva upokojencev Slovenske Konjice smo na zboru začrtali pot naprej. Želimo si še več druženja, ustvarjanja, novih članov, predvsem pa novih prostovoljcev v programu Starejši za starejše, da bomo lahko prinašali veselje v vse domove, kjer živijo naši starejši vrstniki.